Hvalim Stvarnika, da sem, ker sem.
Hvalim ga za luč oči, plamen razuma, ogenj ljubezni.
Hvalim ga za prostor, kjer stojim, za čas,
ki v njem z zemljo hitim, za ljudstvo, ki me obdaja,
za trpljenje ter tudi za vse veselje po Adamu zoženo.
Hvalim ga, da ga lahko hvalim, hvalim ga,
da sem srečen, ker bom srečen.
Hvalim ga za dan in noč, za veter in zemljo, drevesa in morje, grozo in oddih,
hvalim ga za občestvo grešnikov in občestvo svetnikov.
Hvalim ga za nenadnost in čakanje, raznovrstnost in sredino,
za svobodo in službo, in za največjo tolažbo, ljubezen.
Hvalim ga za roko, ki jo iztegnem, za nogo, ki z njo plešem,
za srce, ki ga v njem nosim, za oči, ki me vežejo na njegov vrt.
Hvalim ga za razum, ki tehta, sodi in meri,
za moči mojega bitja, tajno skrite,
za kraj svetih poljubov, magnetnico, ki je neprestano nemirna.
Hvalim ga za vse, kajti veliko sem videl
od prvega trenutka do danes in slišal
in pel in govoril in mislil in želel,
hvalim ga za najdražjo moč, ki mi jo je podaril,
da ljubim in ustvarjam z njo.
Za njim hitim, kakor kozliček za pastirjem,
kakor senca za telesom, kakor draga ga ljubim
in sem tiho ob njem kakor cvet v visoki travi.
Amen, amen, vedno večja je moja radost
in vedno več vem, četudi povedati ne morem.
Edvard Kocbek
