Gospod Bog, sklenil si,
da se boš pustil čakatives dolgi čas adventa.
Jaz strašno nerad čakam.
Ne maram stati v dolgih vrstah čakajočih.
Ne maram čakati, da pridem na vrsto.
Ne maram čakati na vlak in na avtobus.
Ne maram čakati s svojo sodbo.
Ne maram čakati na pravi trenutek.
Ne maram čakati na kakšen drug dan.
Ne maram čakati, ker nimam časa
in ker živim samo za ta hip.
Gospod, sicer pa prav dobro veš,
da je dandanes vse narejeno tako,
da nam ni treba čakati:
imamo čeke
in samopostrežne trgovine,
kupovanje na kredit
in bencinske črpalke, kjer natočiš sam,
klicanje po telefonu
in fotografije, razvite »v eni uri«,
telekse in računalniške terminale,
televizijo in kratke vesti po radiu ...
Na novice mi ni treba čakati,
kajti novice me prehitevajo.
Ti, Gospod Bog,
pa si sklenil, da se boš pustil čakat
ves dolgi čas adventa.
Čakanje si namreč spremenil
v priložnost za spreobrnjenje,
ko se soočamo s tistim, kar je skrito,
spremenil si ga v bogastvo,
ki se z uporabo ne izrabi.
Čakanje in spet samo čakanje,
čakanje na čakanje,
sprejetje čakanja, ki je v nas,
kajti samo čakanje prebudi pozornost
in edinole pozornost
nas naredi sposobne ljubiti.
Vse nam je že darovano v čakanju
in ko čakamo tebe, Gospod,
se čakanje prepleta z molitvijo.
Jean Debruynne