Poglej - beri - razmisli - živi

Mt 22, 1-14   

    Kaj pa predstavlja svatba v današnjem nedeljske evangeliju? Ta pomeni mesijanske dobrine, udeležbo pri odrešenju, ki ga je prinesel Kristus, torej možnost večnega življenja. Svatba torej predstavlja nekaj pomembnega za življenje, celo edino pomembno stvar, kajti »Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?«
            Obstaja napaka na strani povabljenih v evangeljski priliki; ta je v tem, da so opustili pomembno zaradi nujnega, bistveno zaradi naključnega!
            Opustiti pomembno zaradi nujnega na duhovnem področju pomeni nenehno zapostavljati skrb za svojo vero, za svoj oseben odnos z Bogom, ker se vedno znova pojavi kakšna nujna stvar, ki jo je potrebno narediti. Nedelja je in čas, da bi šel k sv. maši, ampak je nujno potrebno iti na obisk, nujno opraviti nekaj malega na vrtu,... Maša lahko počaka, tako človek opusti mašo, opusti skrb za živ odnos z Bogom.
            Drugim se to zgodi pri molitvi. Čutijo, da bi morali v miru posvetiti nekaj časa molitvi; a spomnijo se, da je potrebno opraviti še to in ono stvar in tako odlagajo in odlagajo molitev. Hudo je, ker imamo teh tako imenovanih nujnih stvari vedno na desetine in tako odlagamo skrb za duhovno zaradi materialnih skrbi.
            Ena sama stvar v življenju pa je absolutno pomembna in potrebna: doseči Boga in z njim večno življenje; zanemarjati to zaradi malenkostnih opravkov, pa naj bodo še tako nujni, je neumnost, pomeni zgrešiti vse.
            V življenju lahko zgrešimo, doživimo polomijo na veliko načinov: kot žena ali kot mož, kot oče ali kot mati, kot poslovnež, kot umetnik … Toda vse te polomije so relativne. Nekdo lahko propade v vseh omenjenih primerih in je vendar človek, vreden vsega spoštovanja. Živeli so svetniki, ki so v življenju doživeli neponovljive poraze. Ni pa tako, ko človek izgubi Boga. Tukaj gre za radikalen polom brez priziva. To pomeni zgrešiti sam namen, zaradi katerega smo na tem svetu.
            Kierkegaard, eden največjih filozofov v zgodovini in tudi velik vernik, je dejal: »Na tem svetu gotovo obstajajo strašne kazni in nesreče, popolnoma zavožena življenja. Toda resnično zavoženo je samo življenje tistega človeka, ki pusti, da mu steče skozi prste, ker so ga prevarale tuzemske radosti in je tekal zdaj za to, zdaj za ono skrbjo. Pri tem pa se ni nikoli zavedal, da obstaja Bog in da on, prav on stoji pred tem Bogom.«
            Evangelij je šola življenja, uči nas težiti k bistvenemu. Z eno besedo: da ne bi izgubili pomembnega zaradi nujnega, kot se je zgodilo povabljencem iz prilike.
            Gostija, o kateri govori današnja prilika, se v Cerkvi obnavlja vsako nedeljo. To je evharistična gostija. Glejmo na to, da ne bomo med tistimi, ki so se oženili in zato pozabili na nujnost sv. maše; ki so kupili pet jarmov volov ali nov avto, zato ga morajo preskusiti in ni časa za nedeljsko sv. mašo; ki morajo iti v pisarno ali pa so šli pozno spat in so zato utrujeni in zaspani in ne morejo na Gospodovo gostijo življenja.
            Gospod, daj nam spoznanje in moč, da je najpomembnejši odnos z živimo Bogom, kajti če je Bog v življenju na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu.