Poglej - beri -razmisli - živi

    Današnji evangeljski odlomek je politično obarvan. Farizeji so se posvetovali, kako bi ujeli Jezusa v besedi. K njemu so poslali svoje učence in herodovce. Herodovci so bili privrženci rimske oblasti, danes bi rekli okupatorjevi sodelavci.
    »Učenik, vemo, da si resnicoljuben in res učiš tako živeti, kakor hoče Bog, in se ne meniš za nikogar, ker se ne oziraš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: ali je dovoljeno dajati cesarju davek ali ne?« V teh besedah je polno hinavskega dobrikanja, pa tudi izzivanja, češ, bomo videli, če si upaš biti tudi pred cesarjem tako odločen in pogumen kot pred nami. Jezus je poznal njihovo zvitost. Če odgovori DA, se bo zameril ljudstvu, ki je težko prenašalo rimsko okupacijo. Če odgovori NE, ga bodo tožili oblastem, ker poziva k državljanski nepokorščini.
    Jezusov odgovor je oster: »Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi davčni denar!« Dali so mu denar. Na njem je bila cesarjeva podoba in napis, ki je govoril o tem, da si cesar pripisuje božanstvo. Za stroge, pravoverne Jude je bil takšen denar nekaj gnusnega, protipostavnega. Za Jezusa in njegove sogovornike denar sam po sebi ni bil tabu. »Čigava je ta podoba in napis?«, vpraša Jezus. »Cesarjeva«, odgovorijo. Tedaj jim reče: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.«
    Dajte cesarju, kar je cesarjevega - s tem Jezus pove, da je dovoljeno biti poslušen državni oblasti. Toda »Bogu, kar je božjega« pomeni omejitev: cesarju ne gre vse, še manj oboževanje in češčenje. Jezusov odgovor se dobro ujema s tedanjim judovskim prepričanjem. Ti so razumeli, da je pokorščina cesarju v zadevah vodstva in civilne uprave sama po sebi tudi pokorščina Bogu. Že v stari zavezi je Bog pokazal, da more vršiti svoje delo po državnih voditeljih. Danes beremo v prvem berilu iz preroka Izaija, kako je Gospod poklical in mazilil perzijskega kralja Cira, da bo rešil Izraelce iz suženjstva. »Poklical sem te, ti dal častni priimek, ne da bi me poznal. Opasal sem te, ne da bi me poznal,« govori Bog temu poganskemu kralju. Gospod more torej vršiti svojo voljo celo po vladarjih, ki ga ne poznajo in vanj ne verujejo. Tako so bili prepričani Izraelci, s tem se je strinjal Jezus in v to smo povabljeni tudi mi danes.
    Voditeljem naroda, ki se trudijo za skupno dobro, smo lahko pokorni, kot bi bili pokorni Bogu. Toda cesarju gre samo to, kar je res cesarjevega. Na vseh tistih področjih, kjer je dal Bog spoznati svojo voljo, je treba bolj poslušati Boga kot cesarja. Naša pokorščina voditeljem se konča tam, kjer ti posegajo na področja, ki niso v njihovi pristojnosti, ko sprejemajo krivične zakone, ko si lastijo pravice, ki gredo samo Bogu, ko bolj skrbijo za lastno kot skupno dobro.