Poglej - beri - razmisli - živi...

    Današnja božja beseda prinaša trdo in neizprosno kritiko, ki je namenjena vsem: duhovnikom in tudi vernikom. Namenjena je vsem, ki časte Gospoda samo z ustnicami in katerih srce je daleč od njega (prim. Iz 29,13). Namenjena je vsem, ki »zemeljske stvarnosti« postavljajo nad Bozje kraljestvo.
    Ta kritika je namenjena vsem nam, če bomo človeško v Cerkvi posta­vljali nad Božje, če bomo imeli večji obzir do tega, kaj bode rekli ljudje, ne bomo pa iskali Božje volje.
    Že od prve Cerkve dalje je bila nevarnost, da prevlada človeški trenutek, da prevladajo določene obzirnosti, nedoslednosti, dvojnosti, brezčutnosti. In če smo iskreni, moramo priznati, da je v vsakem izmed nas nekaj farizejskega, da se velikokrat pokrivamo z masko, ki nas kaze boljše, kot smo.
    Tudi naše krščanstvo je velikokrat farizejsko, pozunanjeno, ker delamo samo nekaj, kar se vidi, ostajamo na površju, bojimo se soočiti z Bogom in tudi sami s seboj. Če hočemo odpraviti »pozunanjen« odnos do Boga je potrebno naj­prej očistiti sebe vse te navlake vsakdanjega, pretirane skrbi in se soočiti sami s seboj ter začeti oblikovati nov oseben odnos do Božjega. Preiti od besed k dejanjem. Saj vsi vemo, da je laže govoriti o bolnikih, kakor pa si vzeti čas in bolnika obiskat. Gotovo je laže napraviti seminar o medgeneracijskih odnosih, kakor pa iti v dom za ostarele in poslušati starčka, ki ves čas govori o nekem davnem času. Laže je grdo gledati mlad par, ki je prišel z jokajočim otrokom v cerkev, kakor pa se ponuditi, da bomo tega otroka čuvali tisto uro. In gotovo je laže kritizirati kakor pa se ponuditi, da bomo prispevali za skupno dobro.
    Ko je bil sveti Janez Pavel II. izbran za papeža, je zaklical vernikom: »Prosite zame, da bi vam lahko služil!« Za vsakega voditelja, ne samo papeža, je ta prošnja aktualna.
    Potrebno swe je truditi, da bi čim bolj prišla do izraza naša osebna vera, da ne bi bila vera le gola navada, le goli tradiciona­lizem, ampak da bi Kristusa resnično sprejeli kot Učitelja našega življenja.
    Vemo, da je v našem vsakdanjiku se vedno veliko preveč zunanjega, to je farizejskega, da manjka osebnega prepričanja. Se vedno si ne upamo pogledati v globino in tvegati, da bi postali resnični kristjani. Se vedno nas muči pomislek: »Kaj bode drugi rekli, kako bodo drugi reagirali?
    V cerkev, k zakramentom stopamo, ker potrebujemo srečanja z Učiteljem in tudi z drugimi brati in sestrami. Znebimo se potuhnjenega farizeja, ki nam je zlezel pod kožo, in bodimo veseli, odprti kristjani.