32. nedelja med letom- A

Poglej - beri - pomisli - živi ....

    Ozadje današnje prilike o desetih devicah ni smrt, ampak vrnitev Gospoda, a vendar ti dve stvari sovpadata. Razmislimo torej o smrti, ki je v mesecu novembru po malem v mislih nas vseh. Kristjanom, ki so v stiski zaradi smrti njihovih dragih, apostol Pavel piše: »Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali po Jezusu, privedel skupaj z njim … S temi besedami se torej tolažíte med seboj.«
    Kaj nam glede smrti govori krščanska vera?
    Nekaj zelo preprostega in veličastnega: smrt je dejstvo in je največja med našimi težavami …, toda Kristus je smrt premagal! Človekova smrt ni več isto, kot je bila prej; nekaj odločilnega se je zgodilo. Izgubila je svoje želo, kakor kača, katere strup lahko žrtev za nekaj ur le še uspava, ne more pa je ubiti. »Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Kor 15,54-55).
    Toda kako je Jezus premagal smrt?
    Ne tako, da bi se ji izognil in jo vlekel za seboj kot nekaj, česar se je treba otresti. Premagal jo je tako, da jo je vzel nase in okusil vso njeno grenkobo. Premagal jo je od znotraj, ne od zunaj. Kristus je v svojem zemeljskem življenju »daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti« (Heb 5,7). Resnično imamo velikega duhovnika, ki iz izkušnje pozna naš strah pred smrtjo. On dobro ve, kaj je smrt! V evangeliju trikrat beremo, da je Jezus jokal; dvakrat je jokal zaradi bolečine ob mrtvem človeku. V Getsemaniju je Jezus do zadnjih globin doživljal našo človeško izkušnjo soočenja s smrtjo. »Začel se je žalostiti in trepetati,« pravijo evangeliji.
    Jezus se ni soočil s smrtjo kot kdo, ki ima v rokah adut – vstajenje – in ga bo v pravem trenutku potegnil. Krik na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« kaže, da se je Jezus soočil s smrtjo kakor mi, kakor tisti, ki prestopa prag v temi in ne ve, kaj ga čaka na oni strani. Podpiralo ga je neomajno zaupanje v Očeta, h kateremu je zaklical: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!« (Lk 23,46).
   Toda kaj se je zgodilo, ko je prestopil ta temni prag? Ta človek je skrival v sebi Božjo Besedo, ki ne more umreti. Smrt si je ob njem za vedno zdrobila zobe. Ni mogla »prebaviti« Kristusa in ga je morala vrniti v življenje, kot je storila velika riba z Jonom (prim. Mt 12,40).
    Smrt ni več zid, pred katerim se vse zdrobi; je prehod, kar pomeni Pasha. Je neke vrste »most zdihljajev«, preko katerega se vstopi v življenje, ki ne pozna smrti. Jezus namreč – in tukaj je veliko krščansko oznanilo – ni umrl le zase, nam ni zapustil le zgleda herojske smrti, kakor Sokrat. Storil je vse kaj drugega: »Eden je umrl za vse« (2 Kor 5,14). »On je okusil smrt za vsakogar« (Heb 2,9).
    Ker mi že pripadamo Kristusu bolj, kakor nam samim (prim. 1 Kor 6,19 sl.), iz tega že sledi, da nam to, kar je Kristusovo, pripada bolj, kakor pa to, kar je naše. Njegova smrt je bolj naša kot naša lastna smrt. »Svet, življenje, smrt, sedanjost, prihodnost: vse je vaše, ker ste vi Kristusovi,« pravi sv. Pavel (prim. 1 Kor 3,22 sl.). Smrt je bolj naša, kakor smo mi odvisni od smrti; pripada nam bolj, kot mi pripadamo njej. V Kristusu smo tudi mi premagali smrt.
    
Jezus je prišel, da bi nas osvobodil strahu pred smrtjo, ne pa da bi ga pomnožil. Božji Sin si je privzel meso in kri, kakor mi, »da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2, 14 sl.).
    Edino resnično zdravilo za smrt je soudeležba pri Kristusovi zmagi nad smrtjo. Če se hočemo zavarovati pred smrtjo, ni potrebno nič drugega, kot okleniti se njega. Zasidrati se v Kristusu z močjo vere, kakor se barka zasidra v morsko dno, da se lahko upira valovom, ki butajo vanjo.
    Treba je imeti rezervno olje v stekleničkah, se pravi, potrebno je hraniti vero, krepiti odnos z Gospodom, s dobrimi deli in molitvijo, da bomo lahko ob Kristusovem prihodu tudi mi, kakor pametne device, vstopili z njim na svatbo.

Župnije Ravne na Koroškem, Kotlje in Strojna

Župnije Ravne na Koroškem,
ŽupnijaKotlje
Župnija Strojna
Stara ulica 14
2390 Ravne na Koroškem
tel.  02 620 26 70
Za informacije glede spletne strani nas kontaktirajte na zu.ravne@rkc.si

Kontakt

Tel.: 02 620 26 70
E-mail: zu.ravne@rkc.si
Ravne ne Koroškem - TRR: 0247 0025 3755 810
Kotlje - TRR: 0247 0008 9427 528
Strojna - TRR: 0247 0025 3956 697

V nujnih primerih pokličite na mobilni telefon!

  • Edvard Vajda, župnik,
    GSM: 041 388 268

Župnijska pisarna na Ravnah

odprta:

  • v ponedeljek in torek od 9.00 do 11.00
  • vsak dan po sv. maši

/sv. maše so ob 19.00, v sredo ob 7.30; v mesecu maju ob 18.30; v zimskem času ob 18.00/

Župnija Ravne na Koroškem, Kotlje in Strojna © 2020 | Spletna agencija Si-TEAM