Poglej - beri - razmisli - živi...

    Na božič slišimo besede evangelista: »Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.«
    Pastirci so slišali petje angelov: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«
   Ključna beseda za razumevanje pomena božižnega veselega oznanila, ki ga prinašajo angeli je, njihova zadnja beseda, ki govori o Božji »naklonjenosti« ljudem. To je izvir in počelo vsega, kar je Bog začel uresničevati na božič. Vnaprej nas je določil, naj bomo njegovi posinovljeni otroci. Božič je najvišje razodetje tega, kar Sveto pismo imenuje Božja človekoljubnost, to je njegova ljubezen do ljudi.
    Dva načina sta, kako lahko nekomu izkažemo svojo ljubezen. Prvi je ta, da ljubljenemu poklanjamo darila. Tako nas je Bog ljubil v stvarjenju. Vse stvarstvo je en sam dar: dar je naše življenje; dar so rože, zrak, sonce, luna, zvezde, vesolje, v katerem se človeški um izgubi.
    Obstaja pa še drugi način izkazovanja ljubezni, ki je veliko težji od prvega: pozabljati nase in trpeti za ljubljenega. Tako nas je Bog ljubil v svojem učlovečenju. Bog se ni zadovoljil s tem, da bi nas ljubil s svojo darežljivostjo, ampak nas je ljubil tudi s svojo trpečo ljubeznijo.
    Šele potem, ko v božični noči opazujemo Božjo »dobro voljo« do nas, se lahko pomudimo tudi pri človeški »dobri volji«, tj. pri našem odgovoru na božično skrivnost. Ta dobra volja se mora izraziti v posnemanju skrivnosti Božjega delovanja. Posnemanje pa je tákole: Bog je dal, da njegova slava obstaja v ljubezni do nas, v odpovedi lastni slavi zaradi ljubezni. Tudi mi moramo storiti enako. Apostol Pavel piše: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni« (Ef 5,1–2).
    Posnemati skrivnost, ki jo obhajamo, pomeni opustiti vsako misel, da bi sami poskrbeli za pravico; opustiti vsak spomin na krivico, ki so nam jo storili; izbrisati iz srca vsako zamero, tudi upravičeno, do vseh. Ne privoliti svobodno v nikakršno sovražno misel do nikogar: ne do bližnjih ne do oddaljenih, ne do šibkih ne do močnih, ne do majhnih ne do velikih te zemlje, ne proti kateri koli stvari, ki obstaja na svetu. In vse to zato, da bi počastili božič, kajti Bog ni kuhal jeze, ni gledal na krivico, ki mu je bila storjena, ni čakal drugega, da bi naredil prvi korak naproti njemu. Če to ni mogoče vedno, vse leto, delajmo tako vsaj v božičnem času. Ni boljšega načina, da bi izrazili našo hvaležnost Bogu, kot da ga posnemamo.
    V božični noči nam je oznanjeno: Mir ljudem, ki jih Bog ljubi!