Poglej - beri - razmisli - živi...
V evangeliju 2. adventne nedelje smo slišali Janeza Krstnika »Glas vpijočega v puščavi«, ki nam kliče »pripravite Gospodovo pot.«
Puščava je beseda, ki danes močno nagovarja našo vest, tako kolektivno kot osebno. Skoraj 33 % zemeljske površine prekriva puščava in se nezadržno povečuje.
Vendar obstaja neka druga puščava: ne zunaj, ampak znotraj nas; ne na obrobjih naših mest, ampak v njih. Obstaja neko drugo širjenje puščave, ki neizprosno napreduje, požiga zemljo, pa ne zunaj, ampak znotraj nas, pogosto med stenami naših domov. Gre za usihanje naših medčloveških odnosov, za osamljenost, ravnodušnost, anonimnost. Puščava je kraj, kjer te nihče ne posluša, čeprav kričiš; kjer se ti nihče ne približa, čeprav izčrpan ležiš na tleh; kjer te nihče ne brani, čeprav te napade divja zver; kjer nimaš nikogar, s komer bi se smejal, ko si vesel, in jokal, ko te boli. Ali ni to tisto, kar se mnogim dogaja po naših mestih? Ali ni naše vznemirjenje in naš klic pogosto kakor klic v puščavi?
Nevarnejša je tista puščava, ki jo vsakdo od nas nosi v sebi. Srce samo lahko postane puščava: suho, ugasnjeno, brezčutno, brez upanja, polno peska. Zaradi duhovne puščave ki je okoli nas in v nas je glas Janeza Krstnika namenjen tudi nam.
In katera je tista stvar, ki jo mi vsi, majhni in veliki, ponavljamo v Cerkvi? Prav tista, kot jo je oznanjal Krstnik: »Odrešenik je prišel, navzoč je v svetu. Sredi med vami je on, ki ga vi ne poznate! On vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tako je Jezus dosegel, da je vzcvetela puščava sveta in tako lahko spremeni tudi našo notranjo puščavo: s krstom v Svetem Duhu. Sveti Duh je poosebljena ljubezen. Dejstvo, da Jezus krščuje v Svetem Duhu, kaže na to, da za svet hrani ljubezen, da človeštvo »potaplja« v kopel ljubezni.
»Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).
Ljubezen je edini »dež«, ki lahko ustavi »širjenje« duhovne puščave na našem planetu, in evangelij ni nič drugega kot oznanilo Božje ljubezni do nas in med nami. In kaj je božič? »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina …« (Jn 3,16). To je dokaz, da nas Bog ljubi.
Kaj prinaša ta velika Božja ljubezen v naše vsakdanje potrebe? Pomanjkanje ljubezni zaznavamo v medčloveških odnosih (med možem in ženo, med starši in otroki, med prijatelji, med sorodniki); razen v odnosu Boga do nas. Če presahne velika reka, presahnejo tudi vsi namakalni kanali, ki so od nje dobivali vodo. Če pa je reka polna vode, so polni tudi potoki in kanali. Če se ločimo od izvira, ki je Božja ljubezen, trpijo vse druge ljubezni in duhovna puščava se širi okoli nas in v nas.
Gospod pomagaj mi, da bom odprt za božjo ljubezen in po njej okrepi ljubezen do bratov in sester.