Poglej - beri - razmisli - živi ...
Veličina Janeza Krstnika se pokaže ko ga uradna judovska delegacija pride vprašat, ali je on pričakovani Mesija, takrat se mu ponudi enkratna priložnost: zdaj, ko je kot prerok na višku slave, obdan z nepregledno množico, bi zadostovala ena sama pritrdilna beseda, in ljudstvo bi ga sprejelo za svojega voditelja, odposlanci pa bi sporočili v Jeruzalem véliko novico: Našli smo Mesija.
Toda Janez Krstnik bi ne bil božji mož, če bi bil podlegel tej skušnjavi. Janez ni iskal časti. Zavestno in do kraja je v sebi posekal korenine sebičnosti in samoljubja. Vedel je, da je le glas, ki naznanja bližnji prihod učlovečene Besede; vedel je, da je le glasnik Njega, ki je zagotovil: Resnica vas bo osvobodila. Zavedal se je, da je njegova naloga v tem, da ljudem odpira oči za Boga, ki prihaja; mehča srca, izravnava pota, da končno lahko pokaže Nanj, ki je resnični človekov osvoboditelj in odrešenik.
»Človek, ki ga je poslal Bog,« pa je na neki način tudi vsak izmed nas. Vsak izmed nas je z zakramentom krsta prejel od Boga posebno poslanstvo. Kot kristjani smo poslani v svet, da mu prinašamo Kristusovo luč, da pričujemo za Kristusa, da smo znamenje Božje ljubezni in solidarnosti. Pri krstu smo bili maziljeni s Svetim Duhom, zato tudi za nas velja prerokova beseda: Duh vsemogočnega Boga je nad menoj, ker me je mazilil. Ta Božji Duh nas notranje usposablja za so odreševanje sveta. V Izaijevem jeziku povedano: Pošilja nas, da oznanjamo blagovest ubogim, da ozdravljamo potrte v srcu, da oznanjamo jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev.
Delati in se truditi v tej smeri se pravi prevzeti poslanstvo Janeza Krstnika v današnjem svetu. Kdor izžareva dobroto, pozornost, razumevanje, pomoč, hvaležnost, odpuščanje, prijaznost in veselje, pričuje za Boga in utira pota do njega.
Toda kako naj drugim lajšamo pot k Bogu, če prej ne popravimo in izravnamo svoje lastne poti? Janez Krstnik je šel najprej sam v puščavo in sebe temeljito oklesal, šele potem je mogel biti drugim pričevalec luči. Tudi mi moramo iti v notranjo samoto, pogumno pogledati vase, v svoje srce, in dobro prisluhniti glasu in opominom svoje vesti. Potrebno je premisliti kakšna je naša temeljna naravnanost: ali res iščemo Boga ali le sami sebe in svojo korist.
Ko se bomo v teh dneh pripravljali na božično spoved, se bomo v duhu približali Janezu Krstniku, ki krščuje onkraj Jordana. Pot na drugo stran vodi samo prek očiščujoče jordanske vode, preko spreobrnitve in pokore. Le tako očiščeni bomo na drugem bregu sredi množice bratov in sester prepoznali in osebno srečali Njega, ki nam po zakramentu sprave naklanja svojo ljubezen in svoj mir.