Poglej - beri - razmisli - živi >>>
»Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu.« (Jn 15,2)
Jezus o usodi mladike pokaže na dva primera. Prvi je negativen: mladika je suha, ne rodi sadov, zato jo odstranijo in zavržejo; drugi pa je pozitiven: mladika je še živa in zelena, zato je obrezana. Že to nasprotje nam pove, da rez ni sovražno dejanje do mladike. Vinogradnik od nje še veliko pričakuje, ve, da lahko daje sad, zaupa ji. Isto se dogaja na duhovnem področju. Ko Bog poseže v naše življenje s križem, to ne pomeni, da je na nas jezen.
Zakaj vinogradnik obrezuje mladike in stori, da trta »joka«, kot običajno pravimo. Je to res potrebno? Potrebno zaradi zelo preprostega razloga: če ni obrezana, se moč trte porazgubi; morda bo pognala več grozdov, kot bi smela, vendar pa ne bodo mogli vsi dozoreti in vino ne bo tako dobro. Če trta dolgo ni obrezana, celo podivja in je na njej le še listje in viničje.
Enako se zgodi v našem življenju. Ne le v duhovnem življenju, še prej v čisto običajnem človeškem življenju. Živeti pomeni izbirati in izbirati pomeni odpovedati se. Človek, ki hoče v življenju delati preveč stvari ali ga zanima vse po vrsti in ima številne konjičke, se razprši; nikjer ne bo uspešen. Potrebno je imeti pogum in izbrati, pustiti ob strani določene drugotne stvari, ki nas zanimajo, da bi se usmerili na pomembnejše. Treba je obrezovati, obrezovati!
Nekega dne je Michelangelo, ko se je sprehajal po enem od firenških parkov, v nekem kotu opazil blok marmorja, ki je na pol zarasel štrlel iz zemlje. Nenadoma se je ustavil, kot da bi nekoga zagledal, se obrnil k prijateljem, ki so bili z njim, in vzkliknil: »V tem marmornatem bloku je zaprt angel; moram ga osvoboditi.« V roke je vzel dleto in začel grobo obdelovati tisti blok, dokler se ni pojavila podoba čudovitega angela.
Tudi Bog nas gleda in nas vidi na tak način: kot kamnite bloke, ki so še brez oblike, in pravi sam pri sebi: »V notranjosti tega kamna je skrita nova in lepa stvar, ki čaka, da pride na dan; še več: v njem je skrita podoba mojega Sina Jezusa Kristusa, hočem jo osvoboditi!« In kaj stori? Vzame dleto, ki je križ, in nam ga naloži; vzame vinogradnikove škarje in začne obrezovati. Ni treba, da pomislimo na ne vem kakšne strašne križe. Običajno ne dodaja ničesar k temu, kar je že del našega življenja: trpljenje, napor, stiske; želi le to, da bi služilo našemu očiščenju in da postanemo podobni njegovemu Sinu. Pomaga nam, da tega ne bi zapravili.
Jasno, nikomur ni lahko prenašati udarcev Božjega dleta. Naravno je, da pod križem vsi ječimo. Nekateri rezi so še posebej boleči in človeško nerazumljivi. Toda ob pritoževanju in žalosti ne bi smelo manjkati upanje. Vse to ni brez nekega namena, po obrezovanju bo pomlad in sadovi, ki bodo dozoreli.
Ena stvar nas mora posebno podpirati, ko nad seboj občutimo roko obrezovalca:
Bog trpi z nami, ko nas vidi trpeti. On obrezuje s tresočo roko. Iz sočutnega Božjega trpljenja lahko zajemamo tolažbo in upanje.
(povzeto po p. Raniero Cantalamessa)