Poglej - beri - razmisli - živi >>>
»Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane.« Jed, ki mine, more zadostovati od danes do jutri, človekova pot pa je neprimerno daljša in njegov cilj neskončno vzvišen. Zato nam je potrebna še drugačna jed, še drugačen kruh. Kruh iz nebes. Jezus pravi: »Božji kruh je tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje;« nato pa s poudarkom doda: »Jaz sem kruh življenja.«
Ta nebeški kruh je najprej Jezusova beseda, njegov božanski nauk, njegova zapoved ljubezni. Kako prav so imeli njegovi poslušalci, ko so ob neki priliki očarani vzklikali: »Tako ni govoril še noben človek!« Vedno, kadar si iskreno prizadevamo, da bi živeli in udejanjali Jezusovo besedo, se hranimo z njim, s kruhom, ki prihaja iz nebes. Jezusova beseda človeka zares nasičuje, saj more potešiti njegova najgloblja hrepenenja: hrepenenje po neminljivem življenju, po ljubezni in sreči v Božjem objemu.
Nebeški kruh pa ni le Jezusova beseda, temveč še bolj njegova oseba, on sam, ki se nam v zakramentu evharistije razdaja kot živi kruh. Sam pravi: »Kdor jé od tega kruha, bo živel vekomaj.« Samega sebe nam daje v hrano za večno življenje.
Človeštvo že od davna hrepeni po »drevesu življenja«, po »čaši nesmrtnosti«. Te sanje, te slutnje, te skrite želje Jezus veličastno izpolnjuje. Večno življenje, ki nam ga zagotavlja, je seveda čisto nekaj drugega kakor v neskončnost podaljšano zemeljsko življenje. To življenje je čisto novih razsežnosti; to je obilje tega, česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar še ni prišlo v človeško srce, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.
Vrata v ta nebeški svet nam odpira vera, ali še natančneje: življenje po veri. Kdor veruje in upa v Kristusa, kdor ga ljubi in mu je zvest ob vsaki, tudi težki uri, in ki pusti, da njegov nauk, njegova beseda dejavno vpliva na njegovo vsakdanje dejanje in ga preoblikuje, ne bo nekoč ne lačen ne žejen, kajti živil ga bo Božji kruh!
Prosimo Gospoda, da bi v tednu, ki je pred nami, svoj pogled, svojega duha dvigovali od zemlje k nebesom, s perspektive tega sveta v obnebje večnosti; od tega, kar mine, k tistemu, kar ostane. Ostane pa obilje življenja pri Bogu.