Poglej - beri - razmisli - živi >>>
Jezus nas v evangeliju s krepkimi besedami svari pred nevarnostmi na našem potovanju k Očetu, svari nas pred stranpotmi, ki se na videz zdijo lažje in mikavnejše, v resnici pa so slepe ulice; svari nas pred zavajanjem in pohujšanjem. Govori o dvojnem pohujšanju: najprej ima v mislih pohujšanje, ki prihaja od zunaj, iz sveta, od drugih ljudi in nam škoduje. Gorje tistemu, ki »pohujša enega teh malih, ki verujejo vame«, pravi Kristus. Ti »mali« niso samo otroci, ki jih pohujšanje še zlasti prizadene in zaseka rano v njihovo mlado dušo, ampak vsi Jezusovi učenci, vsi, ki vanj verujemo in ki smo v očeh sveta otroci, omejeni in nespametni.
Pohujšanju od zunaj se bomo najuspešneje uprli z močno osebno vero, z zaupno molitvijo in prošnjo k Bogu, da nas varuje na naši poti.
Druga vrsta pohujšanja, o kateri govori Jezus, pa prihaja od znotraj, iz človeka samega, iz lastnega poželenja. Pred njim nas Kristus svari z enako odločnostjo: »Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni; če tvoja roka, jo odsekaj!«
Kaj pomenijo te besede? Ali jih moramo razumeti dobesedno? V dvatisočletni zgodovini krščanstva je živelo veliko junakov – svetnikov –, ki so Jezusa tako ljubili, da so bili zmožni odsekati si roko, ko bi bili prepričani, da Jezus to od njih zahteva. Pa vendar tega ni nihče storil. To pomeni, da teh besed ne smemo razumeti po črki, ampak po duhu.
Jezus ve, da nas ne pohujšuje naša roka ali naše oko, ampak naše skvarjeno, h grehu nagnjeno srce. Zato zahteva od nas, da se hudobiji, ki tiči v nas, upremo z vso odločnostjo, da zastavimo sekiro na samo korenino in zlo vztrajno rujemo iz sebe.
Če pri tem čiščenju svoje notranjosti nismo dovolj odločni in zagnani, hote ali nehote s svojim polovičarskim krščanstvom pohujšujemo druge. Kolikokrat naše noge, roke in oči niso v službi dobrega in zato pohujšujejo!
Jezusove resne besede naj se nas živo dotaknejo, da bomo voljni živeti tako, da ne bomo drug drugemu v pohujšanje in spotiko, ampak v spodbudo in oporo!