Poglej - beri - razmisli - živi >>>
V nedeljskem evangeliju slišimo danes zgodbo o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit. Farizej se je čisto spredaj hvalil pred Bogom, kaj vse počenja, kako se posti in daje desetino, predvsem pa se je zgražal nad drugimi, ki tega ne delajo. V mislih je imel tudi cestninarja, ki ga je videl pri vhodu. Cestninar pa je sklonjen stal zadaj in prosil Boga, naj mu odpusti grehe. Jezus je pohvalil cestninarja, ne pa farizeja.
Ko prihajamo v cerkev ali se kje drugje spomnimo na Boga, v duhu stopimo predenj brez olepšav. Pred njega lahko »izlijemo« svojo dušo. Saj pred njim so vsa naša dejanja prozorna kot steklo. Ničesar ne moremo ovijati v črno folijo. Zato je naša molitev kdaj zahvala, kdaj prošnja, kdaj kesanje, kdaj prošnja za druge… Ko je v cerkvi bogoslužje, nas kdaj bolj prevzame, kdaj manj. Odvisno od osebnega razpoloženja in seveda od tega, kako je bogoslužje oblikovano. Tudi voditelji bogoslužja smo različno razpoloženi. Kdaj vam damo več, kdaj manj. Bog pa je vedno isti, ki nas sprejema, posluša, nam deli milost. Zato naj ima pečat iskrenosti vse tisto, kar v cerkvi mislimo, želimo in prosimo… V odnosu do drugih bodimo veseli vsakega, tudi tistega, ki ga redno ne videvamo. Ne sprašujmo, zakaj je prišel, ne omenjajmo njegove preteklosti, če jo poznamo. Bog ne daj, da bi se zgražali nad njim. Veselimo se, da je tudi pri njem zmagala božja milost.