Mt 21, 28-28 - poglej - preberi - razmisli
V drugem berilu 26. navadne nedelje smo slišali kaj je apostol Pavel pisal kristjanom v Filipih: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.«
V ponižnosti!
Kdo še govori o tem? Kajti človek bi rekel: »Če ne ceniš sebe, kako te bodo drugi? Če ne izpostavite sebe, kako bodo drugi opazili vašo veličino?« Zato so prišla kot naročena družbena omrežja, kjer lahko ves svet vidi, kako sem lepa, uspešna, pametna ... Super sem: imam tisoč prijateljev na takšnem in drugačnem družbenem omrežju ...
Apostol Pavel pa pravi nasprotno, da bi moral božji mož v ponižnosti zahtevati, da bi bili drugi pomembnejši. In pri tem izhaja iz sebe. Brez olepševanja priznava: »Sem najmanjši med apostoli in nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal cerkev božjo.« Povsem drugače od javnih osebnosti, ki najemajo agencije, ki poskrbijo, da njihove stranke – ne glede na dejansko stanje - pustijo čim boljši vtis v javnosti. Apostol Pavel pa mirno izvleče svojo temno preteklost. In to, da je apostol, pravi, je nezaslužen božji dar: »Po božji milosti sem, kar sem.« Na koncu Pavel za vzor ponižnosti vzame Kristusa, »se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu.«
Kaj je prava ponižnost? V prvi vrsti sem vreden, kar sem vreden, ne glede na to, kako me ljudje dojemajo, ne glede na to, kako priljubljen sem in ne glede na to, kaj si mislijo o meni. Zame je pomembno, da vem, kaj sem dobrega naredil, in kot verniku je zame pomembno in odločilno, kako me Bog vidi. Človeške presoje so zelo spremenljive.
Na podlagi katerih kazalcev lahko ocenim, koliko je drugi vreden ali ne? Lahko pridem v njegove skrite motive, v njegovo dušo? Krščanska pot popolnosti jasno pravi: temelj svetosti je ponižnost, temelj vsakega greha pa ponos.
Veselimo se vsega, kar imamo, svojih sposobnosti, svojih darov, našega truda delati dobro, utelešati Božjo dobroto. Veselimo se tudi drugih, ki imajo svoje darove. Kajti povzdigniti se nad druge, zavidati tujemu uspehu, pomeni izlivati žolč po lepem, kar imam... In ponižnost in nevsiljivost je čisto veselje.