Poglej - beri - premisli - živi >>>
Ljudje se razlikujemo drug od drugega v najrazličnejših pogledih, nekatere razlike so pomembne, druge so obrobne. Dve bistveni osebnostni razliki sta odprtost in zaprtost.
Zaprtost vase ali celo zakrknjenost, ki jo v življenju neredko srečujemo, je izraz človekove majhnosti, ozkosti, kljubovalnosti, samozadostnosti, duhovne revščine. Tak človek je podoben mrtvemu rokavu reke: življenje teče mimo njega, on pa ostaja čedalje bolj sam, vedno bolj suh in prazen.
Temu nasprotna drža je odprtost, se pravi pripravljenost sprejemanja, darovanja, razdajanja. Pravi vzor takšne odprtosti je Bog sam. On, ki se razdaja do kraja, On, ki je poosebljena darežljivost. Samo odprtost v drži darovanja, razdajanja prinaša notranjo potešenost, srečo in mir. Čim bolj se razdajaš, tem bolj se dejansko bogatiš.
Če premišljujemo o svojem življenju, odkrijemo, da je naše življenje po svojem bistvu dar. Izkušamo, da nam je vsak dan podarjenih polno stvari, brez katerih bi ne mogli živeti. Ne moremo torej mimo spoznanja, da živimo na temelju darovanja. Smo, ker smo podarjeni. Na začetku našega bivanja stoji darovanje.
Darovanje pa je tudi potreba, ki je zapisana v našo naravo. Na dnu svojega bitja odkrivamo potrebo po njem. Čutimo, da ni dovolj, da samo prejemamo, ampak da se najbolj uresničujemo s tem, da darujemo naprej. Ko iščemo smisel svojemu življenju, ga ne najdemo v sebi, ampak pri drugem: živeti želimo za nekoga. Človek, ki se ni pripravljen darovati, je živ mrtvec.
Resnično in polno življenje je pretakanje darov, je darovanje, je posredovanje darov, ki smo jih od Boga prejeli svojim bližnjim. Če ta krogotok prekinemo in se zapremo vase, onemogočimo pretok darov tudi zase, in s tem duhovno okrnimo. Življenje je darovanje in le nesebično darovanje zagotavlja prekipevajočo polnost življenja.
Vsaka sveta maša je tudi klic, da se Kristusovi daritvi pridružimo tudi sami in se z njim hvaležno podarjamo Bogu Očetu.
Ko pri sveti maši na oltar polagamo kruh in vino, tema darovoma pridružujemo tudi svoje delo, prizadevanja in napore, hotenja in načrte, stiske in trpljenje, predvsem pa svoje vdano sprejemanje Božje volje.
Če bomo v tem duhu so darovali mašno daritev, bo vse naše življenje postajalo vedno zavestno darovanje Bogu in našim bratom in sestram. Prav to pa je za človeka najgloblji vir notranje sreče in miru.