Poglej - beri - razmisli -živi >>>
V svetem pismu stare zaveze najdemo pomenljivo molitev: »Gospod, dve stvari te prosim. Daj, da te sit ne zatajim in lačen ne prekolnem«.
Sit – kadar mi gre vse po načrtu, ko imam vsega, hišo, zdravje, službo, družino, položaj, takrat človek hitro pade v skušnjavo, zdaj pa Boga res ne potrebujem.
Ali lačen, - ko mi gre vse narobe, vse zgubljam, službo, zdravje, zaidem v revščino: Kje je zdaj Bog, zakaj se mi je to zgodilo, saj ni Boga ... Kako je že zapisal naš Gregorčič? »Za vse je svet dovolj bogat, in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat, s prav srčnimi čutili.«
Mašna berila govorijo danes o lačnih, o njihovi stiski. Evangelist Janez poroča, da se je pri Jezusu zbrala množica, okrog pet tisoč ljudi ga je poslušalo. Ko se je dan že nagibal, ga pridejo apostoli prekinit, češ ljudje so lačni, nehaj, razpusti jih, naj gredo domov, lačni so. Poudarek je, na lačni so.
Jezus pa preprosto pove: Vi jim dajte jesti. Oni se pa izgovarjajo, kje pa naj dobimo toliko kruha, da bi nasitili vso množico. Ničesar nimamo, razen – tukaj je deček, ki ima nekaj kruha in ribic.
Fantič je bil pripravljen odstopiti svojo hrano, čeprav je bil verjetno tudi sam lačen, ni se izmuznil, ni se skril in sam pojedel, svoj kruhek velikodušno odstopi v roke Jezusu.
Jezus ta kruh blagoslovi, razlomi in ukaže deliti množici. Razdeljeni kruh pa se kar množi, ne zmanjka ga, vsi so jedli, se nasitili in še ostalo je. Ljudje so nad Jezusom tako navdušeni, da ga naslednji dan zopet iščejo, postaviti ga hočejo celo za kralja. Ker so jedli, bili nasičeni.
Jezus pa jih pouči: Ne delajte samo za jed, ki mine, jaz vam bom dal drugačen kruh, iz nebes je in kdor ta kruh uživa, bo živel vekomaj … Jezus s temi besedami napove sveto evharistijo, sveto obhajilo.
To svojo napoved izpolnjuje, tudi danes bo po vsem svetu Jezus nasičeval množice s svojim Rešnjim Telesom pri svetem obhajilu.
Če smo v situaciji, ko ne moremo v cerkev zaradi bolezni, starosti, ali ne moremo prejeti sv. obhajilo, zaradi trenutnega stanja v katerem živimo, npr. izven zakonska skupnost, pa bi želeli biti pri svetem obhajilu, naj vas spomnim na duhovno sveto obhajilo. Obudite v srcu živo vero v Boga in s svojimi besedami Gospoda povabite v svoje srce. »O Jezus moj Bog in Odrešenik, verujem vate, pridi, želim te prejeti v svoje srce. Varuj mojo dušo za nebesa«. To je duhovno sveto obhajilo. Nanj smo skoraj čisto pozabili. Cerkev ga je vedno priporočala tistim, ki se ne morejo udeležiti svete maše. Tudi v duhovnem obhajilu pride v našo dušo resnični Kristus. Le vero moramo imeti. Ne pozabimo na to.
Spomnimo se dečka iz današnjega evangelija. Jezusu je dal vse, kar je imel, in bil je bogato poplačan. Tudi mi mu darujmo kar imamo. Potem se nam ne bo treba bati, da bi mi kdaj presiti Boga zatajili, ali pa ga lačni prekleli.