Poglej - beri - razmisli -živi >>>
V evangeliju Pilat sprašuje Jezusa: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu odgovarja: »Ti praviš, da sem kralj.« Malo pred tem ga je Kajfa spraševal isto, le da z drugimi besedami: »Si ti Mesija, Božji Sin?« Tudi njemu je pritrdil: »Sem!«
Jezus ni ujet v neki majhen delček zgodovine, ampak jo vso napolnjuje: v Stari zavezi je navzoč kot prerokovani, v Novi zavezi kot učlovečeni, v času Cerkve oznanjeni. Dejstvo, da delimo svetovno zgodovino na dva dela – pred in po Kristusu – izraža prav to prepričanje.
Poleg te slavne Kristusove podobe pa najdemo v današnji Božji besedi tudi namige na Kristusovo ponižnost in njegovo trpljenje. V drugem berilu je Jezus predstavljen kot tisti: »ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta«.
Vedno je bilo težko ohranjati skupaj ti dve Kristusovi značilnosti, ki izhajata iz njegovih dveh narav, Božje in človeške: njegovo veličastvo in njegova ponižnost. Današnjemu človeku ni težko odkriti v Jezusu prijatelja in vesoljnega brata, le stežka pa ga razglaša tudi za Gospoda in mu priznava moč nad seboj.
Kakovosten preskok v veri se zgodi, ko človek z veseljem sprejme Kristusa v svoje življenje ne le kot brata in prijatelja, ampak tudi kot osebnega Kralja, Gospoda in Odrešenika. Se pravi ne le kot človeka, ampak tudi kot Boga. Sicer pa, čemu bi služil Kristus, ki bi bil le krotak in preganjan kakor mi, če ne bi bil tudi dovolj močan, da bi nas odrešil in spremenil našo stisko, naše potrebe in naše grešno stanje? Začutili bi ga le kot »prijetnega spremljevalca« in nič več. Ta Kristus, ki bo prišel na veliki in slavni dan »na oblakih neba«, je prišel sedaj med nas v evangeljskih besedah in prihaja – ponižen in krotak – v zakramentalnih znamenjih kruha in vina. Sprejmimo ga v obeh prihodih in kakor otroci ob njegovem slovesnem vhodu v Jeruzalem kličimo: »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu.