Poglej - beri - razmisli - živi...

    Na to prvo nedeljo po božiču obhajamo Sveto nazareško družino in evangelij nas vabi k razmišljanju o izkušnji, ki so jo živeli Marija, Jožef in Jezus, ko so rasli skupaj kot družina v medsebojni ljubezni ter v zaupanju v Boga.
    Izraz tega zaupanja je obred, ki sta ga opravila Marija in Jožef z darovanjem sina Jezusa Bogu: »Prinesli so ga v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda« (Lk 2,22), kakor je to zahtevala Mojzesova postava. Jezusova starša sta šla v tempelj potrdit, da sin pripada Bogu in da sta onadva varuha njegovega življenja in ne lastnika. To nam da misliti. Vsi starši so varuhi otrok in ne lastniki in jim morajo pomagati rasti.
    Današnja evangeljska pripoved še pravi, da so se Marija in Jožef, ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, vrnili v Galilejo, v njihovo mesto Nazaret. Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim« (vv. 39-40). Veliko veselje v družini je, ko otroci rastejo. To vsi vemo. Namenjeno jim je namreč, da rastejo in se krepijo, si pridobivajo modrost in sprejemajo Božjo milost, ravno tako, kot se je to dogajalo Jezusu. On je v resnici eden izmed nas, torej Božji Sin, ki postane otrok in sprejme, da raste, se krepi, je poln modrosti in Božja milost je nad Njim. Marija in Jožef v veselju vidita vse to v svojem sinu. To je namreč poslanstvo, h kateremu je usmerjena družina in sicer z ustvarjanjem ugodnih pogojev za skladno in polno rast otrok, da bodo lahko živeli dobro življenje, vredno Boga in konstruktivno za svet.
    To voščilo danes namenjam vsem družinam in ga združujem s prošnjo Mariji, Kraljici družin.
                                                                                                                                                           /Papež Frančišek/