S svetnikom na ti - klikni in prisluhni

Če si z nekom blizu, sta na ti in če sta na ti,
si imata tudi kaj povedati in če je tisti drugi svetnik,
ti lahko pove veliko.
Gregor Čušin izziva svetnike preteklosti s sodobnim časom in je z njimi ves čas na ti.

DUHOVNA MISEL ZA VSAK DAN - klikni in prisluhni

Ob dnevni Božji besedi nas z mislimi,
ki jih lahko "odnesemo s seboj v dan",
v rubriki "Duhovna misel" letos nagovarja štiriindvajset slovenskih duhovnikov.

Preberi več

Preberi več

Srečen bo čas - film o A.M.Slomšku

Življenjepis bl. Antona Martina Slomška

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.

Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.

Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov ... Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.

Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.

Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.

Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.

Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.

Mt 21, 28-28 - poglej - preberi - razmisli

            V drugem berilu 26. navadne nedelje smo slišali kaj je apostol Pavel pisal kristjanom v Filipih: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.«
            V ponižnosti!
            Kdo še govori o tem? Kajti človek bi rekel: »Če ne ceniš sebe, kako te bodo drugi? Če ne izpostavite sebe, kako bodo drugi opazili vašo veličino?« Zato so prišla kot naročena družbena omrežja, kjer lahko ves svet vidi, kako sem lepa, uspešna, pametna ... Super sem: imam tisoč prijateljev na takšnem in drugačnem družbenem omrežju ...
            Apostol Pavel pa pravi nasprotno, da bi moral božji mož v ponižnosti zahtevati, da bi bili drugi pomembnejši. In pri tem izhaja iz sebe. Brez olepševanja priznava: »Sem najmanjši med apostoli in nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal cerkev božjo.« Povsem drugače od javnih osebnosti, ki najemajo agencije, ki poskrbijo, da njihove stranke – ne glede na dejansko stanje - pustijo čim boljši vtis v javnosti. Apostol Pavel pa mirno izvleče svojo temno preteklost. In to, da je apostol, pravi, je nezaslužen božji dar: »Po božji milosti sem, kar sem.« Na koncu Pavel za vzor ponižnosti vzame Kristusa, »se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu.«
            Kaj je prava ponižnost? V prvi vrsti sem vreden, kar sem vreden, ne glede na to, kako me ljudje dojemajo, ne glede na to, kako priljubljen sem in ne glede na to, kaj si mislijo o meni. Zame je pomembno, da vem, kaj sem dobrega naredil, in kot verniku je zame pomembno in odločilno, kako me Bog vidi. Človeške presoje so zelo spremenljive.
            Na podlagi katerih kazalcev lahko ocenim, koliko je drugi vreden ali ne? Lahko pridem v njegove skrite motive, v njegovo dušo? Krščanska pot popolnosti jasno pravi: temelj svetosti je ponižnost, temelj vsakega greha pa ponos.
            Veselimo se vsega, kar imamo, svojih sposobnosti, svojih darov, našega truda delati dobro, utelešati Božjo dobroto. Veselimo se tudi drugih, ki imajo svoje darove. Kajti povzdigniti se nad druge, zavidati tujemu uspehu, pomeni izlivati ​​žolč po lepem, kar imam... In ponižnost in nevsiljivost je čisto veselje.