Poglej - beri - razmisli - živi >>>
Prebrana božja beseda današnje zahvalne nedelje morda na prvi pogled nima nobene povezave z zahvalno nedeljo. Ob globljem premisleku prebranega bomo razumeli, da šele v dimenziji večnosti dobi vsak dogodek, vsaka beseda nov, globlji pomen. Makabejski bratje in njihova mati so bili pripravljeni umreti zaradi hvaležnosti do izročila, ki so ga podedovali. Ko sprejmeš življenje kot dar, se zaveš tudi dejstva, da izguba tega življenja ni osebna katastrofa, ampak popolna sprejetost svojega večnostnega bivanja. Celovitost našega življenja je namreč v Božji roki.
Hvaležnost je življenjska drža in ne množica besed. Hvaležnost si je treba privzgojiti. Mnogi se spomnimo, da so nas starši učili, da je potrebno vse, kar dobiš, razdeliti tudi med druge. In kaj je v našem življenju takega, kar nam ni bilo podarjeno? Rečemo lahko, da je izraz hvaležnosti v tem, da z darom pametno in odgovorno ravnaš, na drugi strani pa se moramo vprašati, kaj je pravo nasprotje temu.
Prepričan sem, da se pravo nasprotje hvaležnosti skriva v življenjskem napuhu. Napuh, oholost nas namreč lahko pripeljeta do spoznanja in občutenja, da nimamo biti za kaj hvaležni. V nas se prebuja razočaranje, ki nas prepričuje, da nam je odvzeto vse tisto, kar nam pripada. Na drugi strani nas napuh prepričuje, da nam nič ni podarjeno, ker nam tako vse pripada, da je vse produkt naših pravic in lastnega dela.
Življenje je polno darov in naše največje bogastvo je v veselju nad njimi. Vsak trenutek nam lahko polepša bivanje, ker nam prinaša novo priložnost, da naredimo nekaj lepega, dobrega. Sveta maša, naša duhovna hrana, srečanje z največjim darom, naj nas spodbuja, da bomo v vsakdanjem življenju polni plemenitosti, prijaznosti in prave življenjske hvaležnosti. Ni dovolj samo izrekati besedo hvala, potrebno je v drži ponižnosti živeti hvaležnost do bližnjega in Boga.
