Obvestila

Velika noč

/poglej - prisluhni - premisli - živi/

Iz teme v svetlobo, iz smrti v življenje

        Preko velikega četrtka, velikega petka in molka velike sobote stopamo v velikonočno jutro, v skrivnost vstajenja, stopamo iz teme v svetlobo iz smrti v življenje. Velika noč, v katero, ob velikonočni sveči, ob poslušanju božje besede, vstopamo je praznik upanja, praznik zmage Luči nad temo, Življenja nad smrtjo.
        Bitka med temo in lučjo, med ničem in življenjem se bije od vsega začetka. O prvi zmagi nad temo, ničem nam govori odlomek iz prve Mojzesove knjige: »Zemlja je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdanjim vodovjem;...« Poročilo o stvarjenju nam govori o zmagi življenja nad ničem, nad puščobo, praznino, temo. Ob stvarjenju je zacvetelo življenje, življenje tisočerih živih bitij, rastlin, živali. Toda smrt se smeji vsemu temu blesku, lepota narave je le pisano, živobarvno pokrivalo na neprenehno razpadajočem truplu.
        Boj za življenje se s stvarjenjem človeka okrepi. Kajti »človek je bitje, ki ga ne mučijo le bolečine in pojemanje telesnih sil, temveč še bolj, strah pred ugasnjenjem za vselej. Seme večnosti, ki ga človek nosi v sebi, se upira smrti.« (CS 18,1) Vendar je sam v tem boju nemočen, obsojen na poraz.
        Stvarnik, ki je človeka ustvaril za blaženi cilj onkraj meja zemeljske bednosti nas ne pušča same stopa nam naproti, želi nas popeljati v življenje.
        Božjo bližino, božjo moč je izkušal že starozavezni - Izraelski narod, na najbolj krepek način ob rešitvi iz egiptovske sužnosti, ob prehodu skozi Rdeče morje. Izraelski narod se ni z lahkoto prepustil božjemu vodstvu, upirali so se, hodili svoja pota, računali le na svojo moč. Bog jih v svoji neskončni ljubezni ne zapusti, po preroku Ezekijelu jim obljublja očiščenje s čisto vodo, daje jim novo srce, novega duha. Srce odprto za Boga, duha žejnega božje bližine.
        Prestrašenim ženam, ki po judovskem običaju hitijo h grobu, da mazilijo mrtvo telo Jezusa, Bog po angelu govori: »Ne bojte se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega; vstal je, ni ga tukaj.« Žene so bile presenečene, niso pričakovale praznega groba, niso pričakovale, da jim bo to sporočeno. Zbežale so od groba, navdajal jih je trepet in strah.
        Kako jaz, kako ti sestra, brat sprejemamo sporočilo Velike noči: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!«? Nas, niti strah ni, nismo presenečeni, ne napolnjuje nas trepet in strah, ne bojimo se. Morda pri sebi govorimo: »To sporočilo smo pa že lani slišali, nič novega.« Morda sporočilo Velike noči sprejemamo kot kakšno novico s televizijskega ekrana, neprizadeto, hladno, kot nekaj za kratek čas.
        Toda Velika noč vztrajno trka na vrata srca, ki ob večkrat slišani novici velike noči ostajajo hladna, neprizadeta in kliče: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj.« (Raz 3,20) Vstali Kristus pričakuje, da mu bom v tej veliki noči odprl vrata svojega srca. Ker, vrata srca se opirajo od znotraj.
        Treba je odpreti vrata srca. Vendar kako? Verovati božji besedi, vzeti zares oznanilo: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!« Drugače bomo še naprej brezbrižni, hladni, otopeli, neprizadeti ob oznanilu Velike noči, čeprav ga bomo slišali vsako leto se v našem življenju ne bo nič spremenilo, še naprej bomo tavali v svoji samovšečnosti in si morda govorili: »Kaj me briga, to se mene ne tiče, to ničesar ne spremeni v mojem življenju.« Če hočemo, da Vstali vstopi v našo notranjost, dopustimo, da se našega srca dotaknejo besede: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!«
        Drugi način, kako vstopiti v Veliko noč, kako odpreti vrata svojega srca Vstalemu je molitev. Po molitvi se odpira srce, da Bog, Vstali lahko vstopi in prebiva v tebi. Molitev v kateri veliko molčiš, in malo govoriš. Po molitvi, v kateri Bog veliko govori tebi, a ti le malo Bogu. Po molitvi, v kateri odpuščam drugim, ker Bog meni odpušča, vstopa Vstali v moje srce. Po priznanju svojih grehov, ker me samo Bog lahko osvobodi vezi grešnosti, vstopa Vstali v moje življenje, v moj vsakdan. Po molitvi, v kateri sprejemam svoj križ, ker lahko edino s sprejemanjem križa vstopam v Jezusov križ, ki me osvobaja mojih križev.
        Samo na ta način bo Velika noč, bo oznanilo: »VSTAL JE, NI GA TUKAJ!«, zate, zame nekaj domačega, razumljivega, odrešenjskega in ne samo neka novica, ki sem jo slišal že lani, predlani, pa ne vem kaj bi z njo.
        Dovolimo, da se nas Vstali dotakne, da vstopi v naše življenje in vzradovalo se bo srce. Velika noč je prodor božjega v moj svet, v mojo temo, grešnost, v moje trpljenje.
        Dovolimo, da oznanilo Velike noči ne ostane zame že slišana novica, ob kateri ostajam hladen, neprizadet, temveč oznanilo, ki mi prinaša upanje, veselje, ki pregnete moje življenje in me vodi v polnost življenja.

Veliki četrtek

/poglej - prisluhni - premisli - živi/

Veliki četrtek – Bog se sklanja pred menoj

            Bratje in sestre iskreno pozdravljeni v dvorani zadnje večerje, ta večer je vaša stanovanje, kjer ste kot družina zbrani dvorana zadnje večerje. Skušajmo si odgovoriti na vprašanje: »Kaj mi pomeni srečanje s Kristusom pri sv. maši? Kaj mi pomeni, da Bog vsakemu izmed nas izkazuje ljubezen do konca?«
            V evangeliju beremo, da so se apostoli z Jezusom zbrali v »zgornji sobi«, v prostoru v nadstropju. Običajno je vsaka judovska družina imela v svoji hiši »zgornjo sobo« to je bil prostor, kamor so se umaknili, ko so molili, prebirali postavo, to je bil za judovsko družino svet prostor, prostor osebnega srečanja z Bogom.
            Na večer zadnje večerje bratje in sestre vstopimo tudi mi v svojo »zgornja soba«, ki je moje lastno srce. Le v tem prostoru morem doumeti, spoznati širokost, dolgost, visokost in globočino Kristusove ljubezni, ki se mi ta večer razodeva. Le v kamrici svojega srca lahko okušam in spoznam, kako dober je Gospod, da me vedno tolaži in mi je vedno blizu. Le v mojem srcu lahko zazveni njegova beseda, ki mi prinaša luč, zaupanje, mir, moč, in svobodo za ljubezen.

           »… ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca …«
            Danes, ta večer, te besede evangelija veljajo nam, Jezus nas vabi kot apostole, da sedemo k mizi zadnje večerje, želi nam izkazati ljubezen do konca …
            Zadnja večerja, evharistija – sv. maša je znamenje osebne povezanosti Jezusa z nami, vsem nam želi z dejanjem in besedo izkazati svojo, božjo ljubezen.
            » … vstal je od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platnen prt in se z njim opasal, … in začel učencem umivati noge, …«
            Sklanjati se k nogam pomeni odločiti se, da bom manjši od tistega, ki je pred mano. Pomeni, da se v srcu odločim, da drugega ne sodim in ne obsojam, ne preslišim in ne zapiram v škatlice mojih predstav, temveč ga ljubim še preden ga razumem.
            Se v srcu skloniti k nogam drugega pomeni tudi sprejeti ranljivost pred drugim. Pomeni drugega povabiti v pristen oseben odnos, ki nujno vključuje držo brez obramb.
            Jezus se skloni. Skloni se h grešnici, ki so jo hoteli kamenjati. Najprej, da bi pisal po tleh, nato zato, da bi jo pogledal v njeni sklonjenosti in jo dvignil. Sklonil se je, da bi pokazal, kako je prišel vzravnati naše ukrivljenosti vase ter ukrivljenost v greh.
            Skloni pa se tudi ta večer k nogam svojih učencev. Da bi opravil delo sužnja. Umivanje nog je bilo v Judovstvu izraz dobrodošlice, to delo pa so običajno opravljali sužnji. »On, ki ni varoval enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil in prevzel podobo hlapca«, se torej skloni k človeškim nogam, da bi nam pokazal, kako nas sprejema. Vse, brez izjeme.
            Noge je namreč umil tudi Judu! Noge, ki so šle v temino noči, da bi izdale Učitelja. Tudi Petru. Noge, ki bodo plaho vstopale na dvorišče velikega duhovnika in pobegnile ob petelinjem petju. Tudi učencem. Noge, ki bodo kmalu prestrašene in zmedene bežale s mlatišča ljubezni.
            On ljubi do konca in vse! Ker ve, kdo je. Ve, da je Očetov sin, ve, da je poslan od Očeta in da se k Njemu tudi vrača. V moči svojega dostojanstva je torej lahko vstal, se opasal in služil. Kakšna »norost« božje ljubezni do človeka. Za človeško pamet nedoumljiva božja ljubezen.
            Da bi nam dal zgled. Kajti tisti, ki je umit, tisti, ki je izkusil, kaj pomeni, da se Bog spoštljivo približa tistim delom, ki bi jih sami radi skrili pred drugimi, jih umiva, mazili in poljublja, tisti lahko vstane, se opaše, skloni in služi drugim. Samo tisti, ki je umit z odpuščajočo Ljubeznijo.
Samo tisti, ki je prejel Sina, lahko daje sebe naprej. V hrano mnogim. "To je moje telo, ki se daje za vas."
        Ta večer se Bog sklanja pred menoj, mi umiva noge, z menoj trpi in upa, po tem dejanju božje ljubezni do mene, se ne morem umakniti v anonimnost, brezbrižnost, ampak prav tako se moram sam skloniti in »umivati noge«, brisati solze, nositi težo razočaranj in prebujati upanje vsem.
Seveda pa moram odložiti »vrhnjo obleko«, kot pravi evangelij. Obleka je namreč simbol moči. V spoznanju, da se Bog sklanja pred menoj, se moram skloniti pred bližnjim, postati ponižen, majhen in odvisen. Z »umivanje nog«, z dejavno ljubeznijo naredim svojo ljubezen otipljivo. Samo tako razumemo, kaj pravzaprav ta večer in vsako nedeljo, pri vsaki sv. maši praznujemo.

            Jezusova zvestoba do apostolov in tudi do nas, ni vezana na njihovo, našo zvestobo. Ni utemeljena na zakonu enakega dajanja in sprejemanja, z zakonom daj - dam. On učencem ostane zvest tudi potem, ko se razbežijo. On ostaja zvest, kljub naši nezvestobi, kljub naši grešnosti, …

Naša beda je posoda za njegovo usmiljenje. Naš greh je naš del evangelija, drugi del je njegovo odpuščanje, ki iz našega pogubljenja ustvarja prostor našega odrešenja.
            »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.«
Jezusov zgled je mogočen. Ob izkustvu njegove ljubezni do konca, nobena naloga ni preveč ponižujoča, pretežka ali preveč nepomembna za nekoga, ki ljubi. Jezus se je ponižal, odvrgel je svoje dostojanstvo, da bi poslanstvo odrešenja izpolnil na najbolj oseben način. Njegov zgled posnemamo, kadar nas ljubezen, v drži ponižnosti in zavesti, da smo ljubljenci božji vodi, da sledimo Jezusu, najsi bo to … nasmeh in prijazna beseda bližnjemu; beseda odpuščanja, usmiljenja; nudenje požirka bratu, sestri na bolniški postelji ali brisanje čela umirajočemu staršu ali prijatelju.
        Bratje in sestre v obedu, ki ga podoživljamo na ta sveti večer, ter pri vsaki sv. maši, naj nas prežame Jezusova ljubezen in nam da moč za služenje in ljubezen.
        Zatorej ga nocoj v svoji »zgornji sobi«, v kamrici svojega srca pozorno opazujmo. Uprimo pogled v njegovo ljubezen, da bomo videli, kako se nas dotika, kako nas želi povabiti preko Kalvarije v velikonočno jutro.

Molitev v času epidemije COVID-19

Usmiljeni Oče,
tvoj Sin se je rodil, da bi nas odrešil.
Prosimo te, podeli vsem, ki trpijo zaradi epidemije,
zdravje, potrpežljivost in moč.
V svoji dobroti tolaži bolnike in njihove svojce,
nam pa odpri oči za vsako stisko in daj,
da bomo trpečim pomagali z dejanji.
Naj tudi v bolezni, trpljenju in preizkušnjah doživljamo tvojo bližino.
Podpiraj zdravstvene delavce in vse, ki skrbijo za bolnike.
Prosimo te, naj bodo cepiva in zdravila dostopna vsem, ki jih potrebujejo.
Rajnim bratom in sestram, ki so izgubili boj z boleznijo,
nakloni večno veselje, njihovim svojcem pa tolažbo vere in pogum.
Prosimo te, naj epidemija preneha,
da bomo mogli živeti v miru in blaginji.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.
Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.
Vsi Božji svetniki in svetnice – prosite za nas.

Župnije Ravne na Koroškem, Kotlje in Strojna

Župnije Ravne na Koroškem,
ŽupnijaKotlje
Župnija Strojna
Stara ulica 14
2390 Ravne na Koroškem
tel.  02 620 26 70
Za informacije glede spletne strani nas kontaktirajte na zu.ravne@rkc.si

Kontakt

Tel.: 02 620 26 70
E-mail: zu.ravne@rkc.si
Ravne ne Koroškem - TRR: 0247 0025 3755 810
Kotlje - TRR: 0247 0008 9427 528
Strojna - TRR: 0247 0025 3956 697

V nujnih primerih pokličite na mobilni telefon!

  • Edvard Vajda, župnik,
    GSM: 041 388 268

Župnijska pisarna na Ravnah

odprta:

  • v ponedeljek in torek od 9.00 do 11.00
  • vsak dan po sv. maši

/sv. maše so ob 19.00, v sredo ob 7.30; v mesecu maju ob 18.30; v zimskem času ob 18.00/

Župnija Ravne na Koroškem, Kotlje in Strojna © 2020 | Spletna agencija Si-TEAM