Poglej - beri - razmisli - živi >>
Približno tretjina evangelija pripoveduje o Jezusovi skrbi za bolne. Ob oznanjevanju Božjega kraljestva zavzema skrb za bolne stalno mesto v poslanstvu, ki ga zaupa apostolom: »Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike« (Lk 9,2).
Jezus je zares »zdravnik duš in teles«. Cerkev je na dva načina nadaljevala to njegovo poslanstvo: na duhovni način, ko moli za bolne in jim podeljuje bolniško maziljenje; ter v gmotnem in praktičnem smislu, ko ustanavlja bolnišnice, zavetišča za gobavce in mnogovrstne ustanove za bolnike.
Bolezen in smrt nista in tudi nikoli ne bosta dokončno premagani. Sta del človeškega bivanja. Vprašajmo se, kaj lahko stori vera, da bi olajšala to človeško stalnico in ji dala določen smisel.
Pred Kristusom so menili, da je bolezen tesno povezana z grehom. Ljudje so bili prepričani, da naj bi bila bolezen vedno posledica nekega osebnega greha, za katerega je potrebno zadostiti. »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?«, so spraševali Jezusa o sleporojenem (Jn 9,2).
Z Jezusom se je glede tega nekaj spremenilo. »On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni« (Mt 8,17). Na križu je dal nov smisel človeški bolečini in tudi bolezni: to ni več kazen, ampak razlog odrešenja. Bolezen povezuje z njim, posvečuje, prečisti dušo, pripravlja dan, ko bo Bog obrisal vse solze in ne bo več bolezni, ne joka, ne bolečine.
Bolezen je ustvarila številne svetnike. Sv. Ignacij Lojolski se je spreobrnil potem, ko je ranjen dolgo negibno ležal v postelji. Neki postanek, ki ga povzroči bolezen, je pogosto priložnost, da se ustavimo, se zagledamo v lastno življenje, najdemo sami sebe in se naučimo razlikovati stvari, ki imajo resnično vrednost.
Ko zbolimo, je prav, da molimo za lastno zdravje. Včasih Bog usliši našo molitev in nam nakloni zdravje, če ve, da je to v naše večno dobro. Toda bolje je, da se uklonimo Božji volji, kakor je to storil Jezus v Getsemaniju: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.«
Vsak bolnik potrebuje oskrbo, še bolj pa potrebuje upanje. Nobeno zdravilo mu ne pomaga toliko kot upanje zdravnika, ki ga sliši reči: »Vi se boste izvlekli!« Ko to lahko storimo brez prevare, moramo vlivati upanje. Upanje je za bolnika najboljši »kisikov šotor«. In tudi ljubezen. Slavna hvalnica ljubezni, ki jo najdemo pri sv. Pavlu, je namenjena vsem kristjanom, še posebej pa velja za tiste, ki se skrbijo za bolne: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva … ni brezobzirna, ne išče svojega … Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4 sl.).
Bolnika ne smemo prepustiti njegovi osamljenosti. Eno izmed del usmiljenja je obiskovanje bolnikov in Jezus nas je opozoril, da se ena od točk poslednje sodbe tiče prav tega: »Bolan sem bil in ste me obiskali … Bolan sem bil in me niste obiskali« (Mt 25,36.43). Obiskati bolnika, pa čeprav le za nekaj trenutkov, je nekaj pomembnega. A ker pogosto ni nujno, odlašamo in se za to odločimo šele, ko morda več ne koristi.
Stvar, ki jo za bolne lahko vsi storimo, je molitev zanje. Skoraj vsi bolniki iz evangelija so ozdraveli, ker jih je nekdo Jezusu predstavil in ga je zanje prosil. Najpreprostejša molitev, ki jo lahko vsi sprejmemo za svojo, je tista, ki sta jo sestri Marta in Marija naslovili na Jezusa, ko je bil njun brat Lazar bolan: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan!« Nič drugega nista dodali.