Poglej - beri - razmisli - živi >>>
Današnji evangelij se začne z naslednjimi besedami: »V tistih dneh je Duh odvedel Jezusa v puščavo.« V tem stavku je pomemben poziv na začetku postnega časa.
Vabilo k hoji za Kristusom v puščavi ni namenjeno le menihom in puščavnikom. Preživeti nekaj časa v puščavi pomeni ustvariti nekaj praznine in molka okoli nas, zopet odkriti pot našega srca, umakniti se hrupu in zunanjim obremenitvam, da bi vzpostavili stik z globljimi izviri našega bitja.
Pobegniti, raztresati se, zabavati se: te besede označujejo beg pred sabo, izogibanje resničnosti in tako spregledamo tisto, kar je v našem lastnem srcu.
Vsi mi še najbolj pa mladi smo izpostavljeni opojnosti hrupa. »Delo naj ljudi teži,« je rekel faraon svojim oskrbnikom o Judih, »da bodo zaposleni z njim in ne bodo poslušali lažnivih besed« (2 Mz 5,9). Današnji »faraoni« šepetaje, a nič manj odločno, pravijo: »Hrup naj teži odrasle, mlade, otroke; omamil jih bo, da ne bodo razmišljali in odločali oni sami, ampak bodo sledili modi, kupovali tisto, kar hočemo mi, trošili tisto, kar bomo rekli mi.«
Kaj storiti? Ker ne moremo oditi v puščavo, je potrebno ustvariti nekaj puščave v nas. Kako? Krščansko izročilo nam ponuja odgovor v besedi: post. Vendar je veliko vrst posta. Nekoč so z besedo post razumeli samo pritrgovanje pri hrani in zdržek od mesa. Ta post od hrane tudi danes ohranja svojo vrednost in je zelo priporočljiv, ko ga človek živi v duhu odrekanja, da bi mrtvil požrešnost in prihranil nekaj, kar bi delil s tistimi, ki umirajo od lakote, in ne le zato, da bi ohranil vitko postavo.
Kljub vsemu pa danes to ni najpotrebnejši post. Pomembnejši od posta pri hrani je post od trušča in hrupa, predvsem pa od podob. Živimo v civilizaciji podobe; postali smo požiralci podob. Preko televizije, telefona, tiska in resničnosti, ki nas obdaja, dopuščamo, da prihaja v nas množica podob. Veliko je nezdravih, širijo nasilje in zlonamernost in ne delajo drugega, kot da spodbujajo najslabše vzgibe, ki jih nosimo v sebi. Najslabše pa je morda to, da dajejo napačno in nestvarno podobo o življenju, z vsemi posledicami, ki iz njih izhajajo, ko se človek sooči z resničnostjo.
Če ne bomo ustvarili nekega filtra, določene zapore, bomo zelo hitro zožili našo domišljijo in našo dušo spremenili v smetišče. Slabe podobe ne umrejo takoj po tistem, ko so prišle v nas, ampak delujejo. Spremenijo se v vzgib k posnemanju in strašno omejujejo svobodo.
Potreben je nadzor nad tistim, čemur dovoljujemo, da vstopa v nas skozi naše oči, ušesa. Mnogi temu ugovarjajo z besedami: »Ali ni Bog ustvaril oči za občudovanje vsega tistega, kar je na svetu lepega?« »Seveda, toda Bog, ki je ustvaril oči za gledanje, je ustvaril tudi veke, da jih pokrijejo! In on je že vedel, kaj dela.«
Druga vrsta posta, ki ga lahko živimo v postnem času, je izogibanje slabim besedam. Sv. Pavel je priporočal: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).
Slabe besede niso le kletvice; so tudi ostre, negativne besede, ki načrtno izpostavljajo šibko stran brata ali sestre, to so kritične in sarkastične besede. V življenju družine ali skupnosti imajo te besede moč, da posameznika zaprejo vase, odnosi se ohladijo, ustvarja se zagrenjenost in nejevolja. Te besede dobesedno »ubijajo«, prinašajo smrt. Ena sama beseda lahko bolj zaboli kot udarec s pestjo.
Ob besedah evangelija: »V tistih dneh je Duh odvedel Jezusa v puščavo.« smo povabljeni umakniti se hrupu in zunanjim obremenitvam, da bi vzpostavili stik z globljimi izviri našega bitja. Bistvo vsega je, da znamo občasno »vstopiti sami vase«.
Sv. Anzelm iz Aoste je zapisal besede, ki so na začetku tega postnega časa namenjene prav nam: »Za trenutek pojdi vase, zapusti trušč svojih zmedenih misli in nemirnih hlepenj, ki te stiskajo. Za hip se odpočij v Bogu, samo za trenutek počij v njem. Stopi v globino svoje duše. Odstrani vse, razen Boga in tisto, kar bi ti moglo pomagati, da ga srečaš. Zapri vrata svojega bivališča in ga išči v molku. Z vso močjo reci Bogu, reci Gospodu: ‘Iščem tvoj obraz. Tvoj obraz iščem, Gospod.’«
Naj Duh, ki je »odvedel Jezusa v puščavo«, tja povede tudi nas, nas spremlja v boju zoper zlo in nas – prenovljene v duhu – pripravi na obhajanje velike noči.