Poglej - beri -razmisli - živi >>>
V apostolski veroizpovedi, najstarejši Veroizpovedi Cerkve molimo: »Trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal«.
Kaj pomenijo besede, ki jih izgovarjamo v apostolski veroizpovedi »šel pred pekel«?
Vzhodne ikone z upodobitvijo poudarjajo, da se vstali Jezus, ki je zmagal smrt, spušča »z močno roko in iztegnjenim laktom« v skrivnostni svet pokojnih v kraljestvo mrtvih, da bi Adama in Evo ter ljudstvo pravičnih osvobodil smrti, kot je nekoč šel v Egipt in iz sužnosti rešil Izraelsko ljudstvo. Kristusovo vstajenje udejanja nov, univerzalni velikonočni »eksodus« izhod vsega človeštva iz smrti v življenje, iz greha v svobodo.
Naša današnja znanstvena miselnost s težavo odkrije natančen pomen Jezusovega spuščanja v kraljestvo mrtvih. Kraljestvo mrtvih je bolj stanje kot pa kraj. Besede Veroizpovedi »šel pred pekel« označujejo duhovni pomen in učinek vstajenja: odrešenje, ki ga je pridobil Kristus, absolutno dosega vsa bitja, »tista v nebesih, na zemlji in pod zemljo« (prim. Flp 2,10). Nobeno področje na zemlji in nobeno zgodovinsko obdobje – niti tista, ki so bila prej – niso izključena iz pridobitev njegove velike noči.
V tem smislu ima Jezusovo spuščanje v kraljestvo mrtvih čudovito sporočilo tudi za današnjega človeka. Starodavni cerkveni oče je zapisal: »Ko slišiš govoriti, da se je Jezus spustil v kraljestvo mrtvih in osvobodil duše, ki so bile vklenjene v grobovih, ne misli, da so te reči zelo oddaljene od teh, ki se dogajajo danes. Verjemi mi, tvoje srce je grob« (sv. Makarij Egiptovski).
Naše srce je včasih res grob, ker v njem kraljuje smrt, obup, tesnoba, strah, predvsem pa greh. Ali pa preprosto naveličanost in smrtna sivina. V kraljestvo mrtvih se lahko spustimo tudi mi živi. O tem bo gotovo nekaj vedel tisti, ki se je na lepem zavedel odvisnosti od droge ali alkohola in je v brezizhodnem položaju; prav tako tisti, ki se zave, da je njegov zakon vstopil v obdobje teme in globokega nerazumevanja in namesto nebes postaja pekel; in oni, ki prihaja od zdravnika z ugotovljeno usodno diagnozo v rokah ali pa živi v globokem depresivnem stanju.
To so okoliščine, v katerih lahko današnji moški ali ženska živo in osebno izkusi Kristusovo veliko noč. Kristus se ni le enkrat spustil v kraljestvo mrtvih; tja se neprestano spušča. Spušča se v našo žalost, naše stiske, razočaranja, strahove,… v naš pekel. Kjer koli je en sam človek, ki iz svojega »pekla« kliče k njemu in k njemu izteguje svojo roko, kot to počneta Adam in Eva na vzhodni ikoni, On slavno stopi do njega in ga povleče ven. Razsvetli njegove temine, mu vlije novo življenje in upanje. Obudi ga od mrtvih.
Kaj mora storiti tisti, ki hoče v svojem življenju obnoviti to izkušnjo? H Kristusu mora stegniti tisto nevidno roko, ki je vera. Verovati mora, da ga vstali Kristus lahko in hoče osvoboditi. Potrebno je moliti, klicati, kot je zapisal psalmist: »Iz globočine kličem k tebi, o Gospod, Gospod, usliši moj glas« (Ps 130). »Globočina«, iz katere psalmist dviga svoj glas je greh in bolečina. Ko človek izkusi, da je bil povlečen iz globin tesnobe, žalosti in strahu, so razumljive besede nekega starega cerkvenega očeta: »Včeraj sem bil mrtev s Kristusom, danes sem se z njim vrnil v življenje. Včeraj sem bil z njim pokopan, danes sem z njim vstal«
Pomislimo na vse tiste, ki so pred kratkem prišli iz temnega predora, na tiste, ki so razočarani ali prevarani v njihovi ljubezni in so končno našli v Kristusu možnost in moč, da ponovno začnejo od začetka.
Prosimo Gospoda, da bi vedno znova znali stegniti roko vere k vstalemu Gospodu, ki nas hoče potegniti iz naših stisk, razočaranj, strahov, iz naši »grobov« v novo življenje, v vstajenje. Amen.
/povzeto po Br. Raineiro Cantalamessa/