Poglej - beri - razmisli - živi >>>
Podoba Kristusa Dobrega pastirja je osvojila srca kristjanov. Z njo je Kristus vstopil v svet umetnosti. Najstarejše podobe, ki jih najdemo v katakombah in na sarkofagih, ga predstavljajo v pastirskem oblačilu in z izgubljeno ovco okoli ramen.
Eden najlepših psalmov opisuje gotovost vernega človeka, ki ima Boga za pastirja: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.«
Niti smrti se ne boji več, ker ve, da tudi tja seže pastirjev pogled. Toda »globel smrtne sence« ni le smrt; je tudi preizkušnja, žalost, čustvena in gospodarska kriza, resna depresija. In komu izmed nas je zagotovljeno, da ga ne bo prej ali slej kakšna od teh temnih dolin doletela?
Ob podobi dobrega pastirja se pojavi tudi podoba hudobnega pastirja, najemnika. Pri preroku Ezekijelu najdemo strašno obtožbo proti hudobnim pastirjem, ki pasejo samo same sebe; uživajo mleko, nosijo volnena oblačila, niti najmanj pa ne skrbijo za ovce, ampak z njimi ravnajo »okrutno in nasilno«. To je živ opis tirana in zatiralca vseh časov. Tej obtožbi hudobnih pastirjev pa sledi obljuba: Bog sam bo nekega dne prišel in ljubeče poskrbel za svojo čredo (prim. Ez 34,1 sl.).
Kot smo slišali, Jezus v evangeliju pravi: »Jaz, sem dobri pastir!« Božja obljuba je postala resničnost, ki presega sleherno pričakovanje. Kristus stori nekaj, česar noben pastir, pa naj bo še tako dober, ne bi bil pripravljen storiti: »Svoje življenje dam za ovce.«
Besede o dobrem pastirju, ki poišče izgubljeno ovco, obveže ranjeno, utrujeno vzame v naročje, niso le lepa poezija, ampak življenjska izkušnja. Kolikokrat sem bil ranjen, ne le telesno, ampak v duši, pa ne po krivdi drugih, ampak po lastni krivdi, in sem občutil, kako me Kristus ljubeče sprejema, ozdravlja in spet postavi na noge! Evangelij o dobrem pastirju razumemo bolj, če ga živimo, kot pa če zgolj prisluhnemo razlagi …
Zakaj Jezus sebe imenuje pastir, nas pa čredo? Ali ga ni strah, da bi nas s tem, ko nam pravi ovce, ranil, užalil v našem človeškem dostojanstvu in svobodi?
Dejstvo je, da človek danes ošabno zavrača vlogo ovce in idejo črede, hkrati pa je ves v njej. Eden izmed najbolj očitnih pojavov današnje družbe je pomasovljenje. Tisk, televizija, svetovni splet ne le obveščajo, ampak tudi, ljudi oblikujejo, pomasovljajo. Ne da bi se zavedali, se hlapčevsko pustimo voditi vsakovrstni manipulaciji in prikritemu prepričevanju. Ustvarjajo modele blaginje in obnašanja, ideale in cilje napredka, in mi jim sledimo; plazimo se za njimi v strahu, da bi zaostali. Jemo tisto, kar nam rečejo, oblačimo se, kakor nas učijo, govorimo, kakor slišimo govoriti – s slogani. Pri odločanju se večina ravna po načelu: »tako delajo vsi«.
Jezus, dobri pastir, nam predlaga, da bi z njim zaživeli izkušnjo svobode. Pripadati njegovi čredi ne pomeni zapasti v pomasovljenje, ampak biti obvarovani. »Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17), pravi sv. Pavel. Tam se pojavi oseba s svojim neponovljivim bogastvom in s svojo resnično usodo. Na površje priplava Božji otrok, ki je bil doslej prikrit in o katerem govori drugo berilo pri današnji maši: »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo.«
Merilo človeka, ki ga navdihuje Kristusova beseda, ni: »Tako delajo vsi«, ampak: »Tako je dobro delati.«
Jezus, dobri pastir, ne ponižuje naše osebnosti, ampak ji pomaga rasti; on nas dela bolj ljudi – osebe s svojo bližino in s svojo ljubeznijo; stori, da se iz nas rodi nova stvar, ki se zaveda in je močna, in s katero svet ne more več manipulirati ali pa jo ustrahovati, ker ni več pod njegovim vplivom.
Z obnovljenim prepričanjem vzemimo besede psalma za svoje in recimo tudi mi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka." (povzeto po p. Raniero Cantalamessa)