Poglej - beri -razmisli - živi >>>
V evangeliju današnje nedelje dvakrat zapored srečamo trditev, ki jo moramo prav razumeti. Jezus pravi svojim učencem: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil … To vam naročam, da se ljubite med seboj!«
Ljubezen, ki je zapoved? Ali lahko iz ljubezni naredimo zapoved, ne da bi jo uničili? Kakšna ljubezen pa je to, če ni svobodna, ampak zapovedana? Ljubiti Boga z vso dušo in z vsemi močmi je označena kot »prva in največja zapoved« in ljubiti bližnjega kakor samega sebe je »druga zapoved«, podobna prvi.
Potrebno je vedeti, da obstajata dve vrsti zapovedi. Ena zapoved ali obveznost prihaja od zunaj, od volje, ki je različna od moje, in je zapoved ter obveznost, ki prihaja od znotraj in ki se porodi iz stvari same. Kamen, ki ga vržemo v zrak, in jabolko, ki pade z drevesa, sta »prisiljena«, da padeta na tla, ni mogoče drugače; pa ne zato, ker bi ju kdo k temu prisilil, ampak zato, ker je v njiju notranja težnostna sila, ki ju privlači k središču zemlje.
Enako sta dva načina, kako je človek uveden k izpolnjevanju ali k neizpolnjevanju določene stvari: ali zaradi prisile ali pa zaradi privlačnosti.
Običajni zakoni in zapovedi ga vodijo na prvi način: s prisilo, z grožnjo kazni; ljubezen pa ga vodi na drugi način: s privlačnostjo, z notranjo močjo. Vsakega namreč privlači to, kar ljubi, ne da bi pri tem občutil prisilo. Ljubezen, pravi sv. Avguštin, je kakor »teža« duše, ki jo privlači k predmetu lastnega ugodja, v katerem ve, da bo našla svoj počitek. Ljubezen je zapoved prav v tem smislu. Ljubezen je sposobna človeka nagniti, da stori nekaj, k čemur ga ne bi mogel nagniti noben zunanji in napisan zakon: da bi dal življenje za drugega človeka.
Toda, če je tako – če nas spontano privlači dobro in resnica, ki je Bog – kakšna potreba je bila, da bi iz te ljubezni naredili zapoved in dolžnost?
Odgovor je naslednji: dokler nas obdajajo druge dobrine tega sveta, smo v nevarnosti, da bi zgrešili cilj, da bi težili k napačnim dobrinam in tako izgubili najvišje Dobro. Dolžnost obvaruje ljubezen pred nestalnostjo in jo zasidra v večnost.
Dolžnost ljubiti zavaruje ljubezen pred obupom in jo napravlja blaženo in neodvisno, ker jo zavaruje pred strahom, da ne bi mogli ljubiti za večno. Kdor ljubi, je zares srečen, da »mora« ljubiti; to se mu zdi najlepša in najbolj osvobajajoča zapoved na svetu.
Isti evangelist Janez, ki nam je v evangeliju posredoval »zapoved« ljubiti, nam v svojem prvem pismu pokaže izvir, iz katerega zajemamo moč, da bi to zapoved lahko uresničili. Pravi: »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe … Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.«
Pred »zapovedjo« ljubezni nam Bog daje »milost«, tj. »dar«, da jo lahko izpolnimo. On se je prvi »zavezal«, z nami je sklenil »zavezo«, in to »večno« zavezo. Učlovečenje je namreč njegova poroka s človeštvom. Ni nas ljubil prvi le enkrat, na začetku; vedno, vsak dan, vsak trenutek nas ljubi prvi. Mi lahko iz te ljubezni zajemamo moč, da ljubimo Boga, bližnjega, zakonca in da prejmemo odpuščanje vsakokrat, ko ne ljubimo.