Poglej - beri - razmisli -živi >>>
Evangeljski odlomek 7. velikonočne nedelje je del Jezusovega poslovilnega govora pri zadnji večerji, še natančneje: del njegove veliko duhovniške molitve. V njej Jezus kot prvo prosi Očeta, naj njegove učence obvaruje hudega. To »hudo«, to zlo, pred katerim nas hoče obvarovati, niso toliko razne nesreče, stiske in trpljenje, ki vsakogar prej ali slej doletijo. Resnično »hudo«, resnično zlo je izguba vere, odpad od Boga, od Kristusa, neposlušnost Svetemu Duhu, padec v greh, prilagajanje ali celo zasužnjenost svetu.
Drugo, za kar Jezus prosi Očeta, je, da bi njegove učence posvetil v resnici. Resnica za Jezusa ni neka abstraktna zadeva, zadeva v »zraku«. Temeljna resnica je medsebojna ljubezen med Očetom in Sinom, ljubezen, ki se pooseblja v Svetem Duhu in se razliva na vsakega izmed nas.
Ta ljubezen, ki je bistvo Jezusovega nauka, je hkrati naloga za njegove učence: »Tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem«, smo slišali v drugem berilu. Prošnja: »Posveti jih v resnici!« pomeni Jezusovo prošnjo, da se njegovi učenci notranje oklenejo oznanila ljubezni – se po njem oblikujejo, ga udejanjajo in iz njega živijo. In če bodo v tej resnici, v tem nauku, tej ljubezni vztrajali, jih bo resnica osvobodila. In s tem ko jih bo osvobodila, jih bo posvetila in usposobila za neminljivo življenje.
Tretje, za kar Jezus prosi Očeta, pa je, da bi učence ohranil v svojem imenu, »da bi bili eno kakor midva«. Ohraniti jih v Očetovem imenu pomeni ohraniti jih v zavesti božje navzočnosti in v vseživljenjski povezanosti z njim, ohraniti jih v njegovi svetosti, v njegovi ljubezni, v njegovi pravičnosti.
Biti in postajati eno je vzvišeni cilj in naloga vsakega kristjana, krščanskih skupnosti, vsake župnije. Eno z Bogom in eno med seboj.
Pridružimo se tem Jezusovim prošnjam. Prosimo za živost in trdnost vere, da bo Bog vedno bolj postajal središče našega življenja, prosimo, da bi se oklenili oznanila ljubezni ter ostali v resnici in prosimo, da bi stopali po poti medsebojnega spoštovanja, zaupanja in ljubezni, po poti, ki vodi v uresničitev Jezusove prošnje »da bi bili eno kakor midva.«