Podlej - beri - razmisli - živi >>>
Obhajamo praznik Svete Trojice. Kakor hitro spregovorimo ime te skrivnosti, dobimo vtis, da nas je zaneslo v vrtoglave višine, neskončno daleč od naše vsakdanje resničnosti in se odpovemo nadaljnjemu poglabljanju v to skrivnost. Vendar, če dobro pomislimo bomo hitro spoznali, da nam je ta skrivnost tako zelo blizu. Živimo potopljeni v Sv. Trojico, skriti smo v njej, kakor riba v vodi. V njej »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Spodbudo za naše razmišljanje o Sv. Trojici nam ponuja drugo berilo. V njem nam sv. Pavel pravi: »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’«
Sveto pismo nam ponudi družinsko podobo, da bi lahko odkrili vez, ki nas povezuje s Sv. Trojico: in ta podoba je posinovljenje. Sv. Pavel nam spregovori, kje je temelj našega Božjega posinovljenja: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene … da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,4).
Naše posinovljenje je utemeljeno na dejstvu, da nas je Jezus Kristus, Božji Sin, ki je postal človek, vzel za brate in sestre, da nam je dal svojega Duha, da nas je pridružil sebi kot ude h glavi in naredil eno samo družino.
Pri božjem posinovljenju, nas starejši brat Jezus posinovi, da »imamo dostop k Očetu v enem Duhu« (Ef 2,18). Najprej smo postali bratje in sestre, nato sinovi in hčere, čeprav se je oboje zgodilo hkrati pri krstu. Sad vsega tega nam spet pokaže Sveto pismo: »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Ef 2,19).
Kaj je torej za nas Sveta Trojica: Sveta Trojica je naša družina! Zahvaljujoč posinovljenju smo postali »domačini pri Bogu«.
Drugo praznično berilo v nadaljevanju pravi: »In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom.«
Bog nam ne podarja samo imena sinovi in hčere, ampak tudi svoje notranje življenje, svojega Duha. Po krstu se pretaka po nas Božje življenje samo. Ne le, da »se imenujemo Božji otroci, to tudi smo« (1 Jn 3,1).
Sveta Trojica, ki jo danes obhajamo, ni oddaljena skrivnost, ki se nas ne tiče. Sveta trojica je naša družina. In to ne kakšna prehodna družina, ampak tista, v kateri nam je usojeno živeti in, upajmo, biti v njej večno srečni.
(Povzeto po br. Raniero Cantalamessa)