Poglej - beri - razmisli -živi >>>
»In govoril je: Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«
Ciklus zrna pozna tri faze: setev, rast in žetev. Vse te tri faze so omenjene v priliki, ki smo jo poslušali in govori o Božjem kraljestvu.
Kaj na duhovnem področju pomeni žetev, nam pove Jezus sam, ko komentira priliko o pšenici in ljuljki: »Žetev je konec sveta … Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki ravnajo nepostavno. Vrgli jih bodo v ognjeno peč … Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,39–43).
Žetev torej pomeni sklepno dejanje zgodovine, vesoljno sodbo. Bogoslužje današnje nedelje usmerja naše razmišljanje prav v to smer. V drugem berilu namreč poslušamo odlomek iz sv. Pavla, ki pravi: »Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.«
Najpomembnejša stvar sodbe ni: »Proč izpred mene, prekleti!«, ampak: »Pridite, blagoslovljeni!« Resničnost poslednje sodbe je v spodbudo, ne pa zato, da bi nas strašila. »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta,« nam je rekel Jezus. Sama podoba žetve, kot tudi vzporedna podoba trgatve, ne namiguje na žalost in strah, ampak nasprotno, na veselje in praznik.
»Česar oko ni videlo,« je rekel Pavel prvim kristjanom, »in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Rekel je še: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18). Žetev, o kateri govori Jezus, je trenutek, v katerem bo Bog … »obrisal vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo« (Raz 21,4).
Kaj storiti, se ob slišani božji besedi vprašujemo. »Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem« (Gal 6,1). Vemo, da so zadnji tedni pred žetvijo ali pred trgatvijo za žito in za grozdje najdragocenejši. Vsak sončen dan močno vpliva na kakovost zrnja in na moč vina. En sam dan je vreden za nekaj tednov. Enako se dogaja človeku tudi na duhovnem področju. Leta zrelosti in starosti so izredno dragocena. Ta leta so vse prej kot »nerodovitna«.
(Povzeto po br. Raniero Cantalamessa)