Evangelij današnje nedelje se je začel: »Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva.«
Dotlej so učenci hodili za njim, ga poslušali, se učili. Zdaj pa so poslani. Če je bil dotlej najpogostejši glagol, ki ga je uporabljal v odnosu do učencev, »Pridite«, je odtlej »Pojdite«. Od poklicanosti preide k poslanstvu.
Potem ko je poslal apostole, je Jezus »določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (Lk 10,1). Jezus torej pošilja vse svoje učence. Jezus potrebuje vse, vsem izkaže čast, da postanejo njegovi poslanci, njegovi »predhodniki«, torej tisti, ki gredo pred njim in mu pripravljajo pot v krajih, kamor je namenjen.
Ljudi, ki so zaznali besede, da morajo postati Jezusovi oznanjevalci in pričevalci si mnogi zastavljajo vprašanja: »Toda kako, ali ni dovolj, da si vzamemo čas za poslušanje evangelija in pridemo občasno v cerkev? Zdaj pa pričakujete od nas, da postanemo še oznanjevalci? Ali vi, duhovniki, sploh veste, kaj pomeni imeti družino, hoditi v službo in se vsak dan boriti za preživetje?«
Postati oznanjevalci ni še ena dolžnost več v življenju; to je veselje, je moč, ki nam pomaga pozabiti vse težave in nam jih pomaga bolje prenašati. Ne pozabimo, da je Jezus obljubil stokratno povračilo že na tem svetu vsem tistim, ki se mu dajo popolnoma na razpolago v prid Božjega kraljestva.
Evangelij nameni eno samo besedo, da pove, »kaj« so apostoli, ki jih Jezus pošilja, ljudem pridigali - »spreobrnite se«, na dolgo pa opisuje, »kako« naj pridigajo. Ne vztraja toliko pri tem, kaj je potrebno reči, kot pri tem, »kakšen je treba biti«, da bi oznanjali Kristusa. Prvo pričevanje za Jezusa, ki ga je treba dajati, je pričevanje medsebojne ljubezni: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).
(Povzeto po br. Raniero Cantalamessa)