Poglej - beri - razmisli - živi >>>
Danes pri maši slišimo enega od evangeljskih odlomkov, ki skozi pet nedelj zaporedoma govorijo o kruhu življenja. Ob tem Jezusovem kruhu, ob evharistiji, stojimo pri takšnem čudovitem božjem slapu, ki v svet izliva življenje. Na žalost pa se nam nič kaj posebnega in čudovitega ne zdi, da smo povabljeni k obedu, pri katerem je Kristus gostitelj in tudi hrana. Hrana, ki je obenem spomin na njegovo smrt: razlomljeni kruh – njegovo telo; vino – njegova prelita kri. Telo in kri pa v jeziku Svetega pisma pomenita celega človeka. V evharistiji je torej živi Jezus med nami. Tega nikoli ne bomo mogli popolnoma dojeti in razumeti, vendar to niti ni važno. Važno je, da rečemo z apostolom Petrom: »Gospod, zaupamo ti, besede večnega življenja imaš. Verujemo, da si božji Sin in naš Odrešenik.«
Telesna hrana nam daje moč, da se ohranimo pri življenju. Kristusova hrana pa nam daje drugo moč, ki je pomembna: krepi nas, da vztrajamo v dobrem, da skušamo uresničiti v sebi Jezusovo življenje. Pri obhajilu se s Kristusom združujemo, da bi tudi mi postali deležni njegove nesebičnosti, dobrote, svetosti. Če po obhajilu puščamo Kristusa v sebi živeti in delovati, potem se bo počasi uresničevalo, kar je povedal apostol Pavel: »Živim, pa ne več jaz, Kristus živi v meni.«
Kristusov kruh nas združuje tudi med seboj. Apostol Pavel pravi: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je mnogo, eno telo. Vsi smo namreč deležni enega kruha.«
Če bi se vsi kristjani, ki hodimo k obhajilu, tega dobro zavedali, potem med nami sploh ne bi moglo biti hudobije in sovraštva.
Kruh je naša osnovna, vsakdanja hrana. Vsi pa vemo, da velike količine kruha vsak dan končajo v smeteh.
Žalostno bi bilo, če bi evharistični kruh za nas kristjane bil zapostavljeni in zavrženi kruh. Besede o evharistiji lahko sprejemamo kot nekakšno pesniško leporečje, lahko pa jih vzamemo kot spodbudo za osebno približanje Jezusu, ki želi biti z nami po veliki, pa vendarle preprosti skrivnosti evharističnega kruha.
Prošnja … za čudenje, navdušenje nad sv. evharistijo, nad tem slapom božjega življenja in odprtost za kruh življenja, da bi bili vedno združeni s Kristusom in med seboj.